Za odbojkarji Calcit Volleyja je še ena uspešna sezona, v kateri so osvojili drugo mesto v 1. DOL za moške in v slovenskem pokalnem tekmovanju, v srednjeevropski ligi so tekmovanje končali na tretjem mestu, v pokalu Challenge pa so šele v četrtfinalu morali priznati premoč poznejšega finalista, Monze. V turbulentni sezoni je ekipo prvič samostojno vodil Aleš Hribar, ki pa bo v prihodnji svoje mesto prepustil Marku Brumnu.

Čeprav so bili pred začetkom sezone cilji kamniške ekipe v obeh domačih tekmovanjih morda celo nekoliko višje postavljeni, kot so bili na koncu realizirani, ne bi smelo biti kakšnih večjih razlogov za slabo voljo. Tudi zato, ker so poškodbe pošteno krojile razplet sezone, v kateri so bili Kamničani v celotni zasedbi le dvanajst dni. Ob takšnih težavah je bilo težko ves čas ohraniti vrhunsko formo, na srečo pa je imel Calcit Volley vendarle dovolj širok nabor igralcev, da ni prišlo do kakšnega večjega padca.

»Pravzaprav smo imeli od prvega do zadnjega dne na voljo le dva zdrava igralca, pa še na drugi finalni tekmi končnice je imel Andrej Štembergar Zupan težave s kolenom, tako da na tretji ni mogel dati od sebe tistega, česar je sposoben. Vse te težave prinesejo določene posledice, saj je ves čas prihajajo do nekaterih sprememb, rošad, kar se na dolge proge ne obrestuje. Ampak bili smo prisiljeni iti v to, zato je še dobro, da se je izšlo, kot se je. Zagotovo pa brez naših mlajših igralcev iz druge ekipe, Tea Podobnika, Bora Jeseta Rotarja, Luke Lazarja ne bi mogli izpeljati tekmovanja v srednjeevropski ligi. Mislim, da se je kljub turbulentnim situacijam sezona še kar dobro izšla,« je v nekaj stavkih težave med sezono strnil Aleš Hribar, trener kamniške ekipe, ki se je v Pokalu Slovenije uvrstila v finale. V četrtfinalu so po hudem boju ugnali Maribor, na zaključnem turnirju pa so po zmagi nad Črnučani morali priznati premoč ACH Volleyja.

»Maribor je bil v pokalu do tekme z ACH Volleyjem zagotovo najtežji nasprotnik. Vložiti smo morali precej truda, da smo prišli do zmage. Pred zaključnim turnirjem je moral Andrej Štembergar Zupan zaradi poškodbe Maxsona Pereire zamenjati igralno mesto in se preseliti na mesto korektorja, medtem ko je bil Dmitrij Babkov štirinajst dni brez treninga in tudi ni mogel dati tistega, kar bi želeli. Čeprav smo jim bili do končnic nizov blizu, smo morali priznati njihovo premoč. Ali je bil z drugim mestom cilj izpolnjen ali ne, niti ne vem, ampak v tistem trenutku je bil to naš maksimum.«

Tekmovanje v srednjeevropski ligi so kamniški odbojkarji spet končali s kolajno. Lani so resda bili drugi, letos so bili stopničko nižje, spet pa je bil zanje v polfinalu usoden ACH Volley. Ob tem velja poudariti prispevek mlajših igralcev, ki so imeli nemalo zaslug za uvrstitev na zaključni turnir. »Mlajši igralci so dobro zakrpali vrzeli, ki so nastale s poškodbami igralcev prve ekipe, hkrati pa so pridobili izkušnje in vsaj meni dokazali, da bi lahko v prihodnosti nosili večje breme. Mislim, da je bilo končno tretje mesto kar realno, navkljub vsem težavam v rednem delu tekmovanja smo prišli do kolajne.«

Zelo odmeven je bil tudi nastop v četrtfinalu pokala Challenge. Že zato, ker so na poti do četrtfinala izločili vse boljši švicarski Näfels in močni finski Kuopio, več kot dostojen odpor pa so nudili poznejšemu finalistu tega tekmovanja, ekipi Vero Volley Monza. »Že Švicarji so se pokazali kot čvrsta ekipa, še veliko bolj pa to velja za Kuopio, ki je imel zelo izkušeno ekipo. Tudi proti Monzi smo na obeh tekmah prikazali dobro igro in osebno menim, da  nam je to tekmovanje prineslo več, kot sem pričakoval in dejansko mislim, da smo se tu dobro odrezali.«

Velika pričakovanja je imela kamniška ekipa tudi v državnem prvenstvu, ki se zanjo po rednem delu tekmovanja ni končalo vse po načrtih. Pred njo so bili tako Ljubljančani kot Mariborčani, toda z zmagama proti Hiši na kolesih in Mariboru v polfinalu se je še petič zapored uvrstila v finale končnice. Morda težje kot prejšnja leta, vendar popolnoma zasluženo. »Po svoje je bilo celo dobro, da smo redni del prvenstva končali na tretjem mestu, saj bi bili sicer pred polfinalnimi obračuni predolgo brez tekem. Ob tem smo s četrtfinalnima tekmama z igralci, ki smo jim imeli na voljo, prišli v tekmovalni ritem. Vedeli smo, da bosta tekmi z Mariborom težki, kar se je tudi izkazalo, sem pa potihem upal, da se bosta že v četrtfinalu lahko ekipi pridružila Miha Bregar in Maxson Pereira. Pereira se žal ni, Bregar se je, vendar se mu je še vseeno poznalo, da je bil dolgo odsoten. Uvrstitev v finale je bila kar lepa stvar, čeprav tudi lani ni bilo lahko, saj smo šele v tretji tekmi strli odpor Salonita. Finale končnice smo začeli obetavno, bili na pragu zmage, čeprav nikoli ne bomo vedeli, kako bi se vse skupaj razpletlo, če bi sodnika videla napako domačinov ob naši zaključni žogi za zmago. Za drugo tekmo mi še zdaj ni jasno, zakaj smo tako padli, v tretji pa smo igrali odtenek bolje, vendar je bilo to premalo za zmago. Ljubljančani so imeli več alternativ, mi pa njihovih daril nismo znali izkoristiti. Žal se je finale razpletel, kot se je, želeli smo si več, vendar igralcem nimam česa očitati,« je minulo sezono ocenil Hribar, ki pa ga v prihodnji ne bomo več videl na kamniški klopi, čeprav je po mnenju navijačev dobro opravil svojo nalogo.

»Grenak priokus seveda obstaja, ampak to je zdaj že za mano. Ena vrata so se zaprla, druga se odpirajo, tako da bom v odbojki še ostal. Videli pa bomo kje, tega pa še ne vem,« je še dejal obetavni 35-letni kamniški trener, ki zagotovo še ni rekel svoje zadnje besede. Medtem ko si bo sam vzel nekaj dni počitka, bodo njegovi zdaj že nekdanji varovanci v začetku maja nadaljevali z delom pod vodstvom novega trenerja Marka Brumna.