ZGODOVINA KLUBA
Odbojkarski klub Kamnik je najuspešnejši kamniški športni kolektiv, uvršča pa se tudi v sam vrh odbojkarskih klubov v Sloveniji. Zgodba organizirane kamniške odbojke se je pričela že davnega leta 1947, v svoji bogati, več kot 70-letni zgodovini pa je klub nanizal številne uspehe, ki so rezultat trdega dela in odrekanja športnikov, funkcionarjev in mnogih prostovoljcev. Že od samega začetka odbojkarski klub Kamnik zaznamuje odlična šola odbojke, prav dobro delo z mladimi pa je tisto, ki je vedno predstavljalo izjemno osnovo za uspehe in razvoj športa ter odbojke v Kamniku. Vsa ta leta je bila za člane kluba značilna velika pripadnost klubu, povezanost članov kluba in predvsem dolga tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod.
ODBOJKA V KAMNIKU OD ROJSTVA DO SEDEMDESETIH LET
Čeprav so odbojko v Kamniku igrali že pred 2. svetovno vojno – prvi zapisi o igranju segajo celo v leto 1927, ko so jo v te kraje zanesli mariborski Gozdovniki – za začetek organiziranega igranja označujemo leto 1947. Tega leta se je skupina odbojkarjev, na čelu z Janezom Žvokljem, vključila v že obstoječe Fizkulturno društvo Kamnik.
Prve tekme so fantje odigrali kar proti vojaškemu moštvu, v septembru 1947 pa so zbrali dve ekipi, ki sta se udeležili prvenstva okraja Kamnik – ta je potekal v Mengšu. Kamniška prva ekipa v sestavi Roman Neřima, Janez Žvokelj, Janez Stele st., Dušan Slatinšek, Pavle Abramič in Ivan Jakopec, je prvenstvo zaključila s prvim mestom, druga ekipa Kamnika pa je bila četrta. Prav ta uspeh je bil povod da so se Kamničani hoteli osamosvojiti.
Spomladi leta 1949 so v okviru novoustanovljenega Sindikalnega športnega društva Kamnik ustanovili Odbojkarsko sekcijo pod predsedstvom Janeza Žvoklja. Ekipo so v celoti sestavljali mladi igralci, ki so tudi sami zgradili zunanja odbojkarska igrišča. Z namenom, da dvignejo kakovost igre, so se udeležili tečaja odbojke, ki ga je organizirala Fizkulturna zveza iz Ljubljane. Neuspešno so sodelovali na kvalifikacijah za vstop v 1. slovensko ligo v Radovljici, a že jeseni istega leta jim je preboj uspel na turnirju v Slovenj Gradcu. Od leta 1949 pa do leta 1953 so kamniški odbojkarji igrali v 1. slovenski ligi. Tekme so igrali pred telovadnico kamniške gimnazije, današnjo OŠ Toma Brejca, na tekmah pa so vedno imeli glasno podporo domačinov. Vseskozi se je ekipa soočala z denarnimi težavami, pomanjkanjem žog, vaditeljev in neprimernih pogojev za treninge. Zaradi pomanjkanja denarja mladinke niso nastopile na republiškem prvenstvu v letih 1952 in 1953. Počasi je naraščalo malodušje, ekipo pa so začeli zapuščati prvi dobri igralci.
Delo kljub težavam ni zastalo. Leta 1953 je prvo moštvo igralo izredno zanesljivo in osvojilo 1. mesto v 1. slovenski ligi in se tako uvrstilo v novoustanovljeno 2. zvezno hrvaško-slovensko ligo. Prva sezona v ligi je bila uspešna, saj so v močni konkurenci fantje osvojili odlično 5. mesto. Na zunanjih igriščih pri kopališču je 24. julija 1955 potekala prva mednarodna odbojkarska tekma v Kamniku, saj so v goste prišli odbojkarji in odbojkarice iz Amsterdama. Tekmo ženskih vrst so dobile gostje, medtem ko je moški dvoboj predčasno prekinila tema.
Po nekaj uspešnih sezonah je prišlo do odhodov ključnih igralcev, a zaradi stalne vzgoje mladih so v klubu odhajajoče odbojkarje uspeli nadomestiti. Redni treningi so obrodili sadove in prvo moštvo je v 1. slovenski ligi ponovno zaigralo leta 1960. Vlogo trenerja je za dva meseca prevzel izkušeni Božo Antekolovič iz Raven, kasneje pa je njegovo delo prevzel Jernej Stele. Odbojka v Kamniku je znova postala priljubljena, obisk gledalcev na tekmah pa vse večji. Istega leta so bila zunanja odbojkarska igrišča končno predana namenu.
Leta 1961 je večino dela v klubu opravljal Janez Škorjanc, ki je delal zelo marljivo, tako da se odsotnost nekaterih klubskih delavcev in trenerjev sploh ni poznala. Po prvem delu pa je delovna vnema močno padla, kar se je v sezonah, ki so sledile, močno poznalo tudi na rezultatih, ki so jih fantje dosegali. Leta 1962 je vodenje sekcije prevzel Janez Stele, ki si je za dolgoročen cilj zastavil predvsem kakovostno delo pri vzgoji mladih, ki naj bi v prihodnje zapolnili vrzeli v članskem moštvu.
Tega leta, torej v sezoni 1964/65, je začelo športno društvo SŠD Kamnik nazadovati, saj so vsi imenovani člani glavnega odbora odšli iz Kamnika. Več sekcij je prenehalo delovati: lahkoatletska, težkoatletska, boksarska, smučarska, plavalna. Le Milanu Windschnurerju gre zahvala, da je odbojkarski klub preživel te težke čase.
Prvemu moštvu je leta 1967, uspelo osvojiti prvo mesto, ki jih je zopet popeljalo v 1. ligo. Mlada ekipa je napredovala iz tekme v tekmo, iz sezone v sezono, temu pa so sledili tudi rezultati.
V odbojkarski sekciji SŠD Kamnik in kasneje v njenem nasledniku, osamosvojenem Odbojkarskem klubu Kamnik, so odbojko vseskozi igrala tudi dekleta. Tilka Završnik-Gajšek je kot prva kamniška odbojkarica resno igrala odbojko v prvih povojnih letih, seveda kar med fanti. Njeni kasnejši uspehi kot članice in celo kapetanke državne jugoslovanske reprezentance so za odbojko navdušili tudi mnoga druga dekleta. Do leta 1954 so dekleta nastopala le kot mladinke in bile pri tem zelo uspešne. Na mladinskem prvenstvu Slovenije so v letih 1947, 1951 in 1955 zasedle tretje mesto, v letih 1954 in 1967 pa so celo postale republiške prvakinje. Leta 1958 so za TVD Partizan Kamnik dosegle 2. mesto v Sloveniji, na državnem prvenstvu ekip TVD Partizan v Daruvaru pa so zasedle odlično 3. mesto med sedmimi ekipami. Leta 1983 so bile mlajše mladinke OK Kamnika tretje v SR Sloveniji.
Že nekaj let po ustanovitvi sekcije leta 1951 so v prvi slovenski ligi začele igrati tudi Kamničanke. Prvih tekmovanj so se udeležile Nada Kajfež (kapetanka), Anka Abramič, Gitka Urankar, Pavla Malešič, Bernarda Stele, Marta Stele, Mija Stele, Silva Terbižan, Stanka Kegljevič, Olga Černol, Mara Babnik, Anka Koncilja in Marjeta Biško. Vodil jih je Vinko Čadež. Prva generacija Kamničank je največji uspeh dosegla z uvrstitvijo na kvalifikacije za zvezno ligo, ko so v republiški ligi osvojile 2. mesto. Na kvalifikacijah v Slavonskem Brodu so med šestimi ekipami osvojile 5. mesto, treniral jih je Milan Windschnurer.
Tako jim je bilo usojeno igrati v slovenski ligi, ki pa je po letu 1960 začela vidno slabeti. Nasploh je odbojka v Sloveniji začela nazadovati in slovenska liga je včasih štela le pet ekip. Kamničanke so trenirale enkrat tedensko. Igrale so na zunanjih igriščih pod Starim gradom, v dežju pa so se včasih preselile v telovadnico. Dostikrat so klub močnemu dežju vztrajale zunaj, igrale pa so bose, saj jim klub razen majic ni priskrbel ničesar. Igrale so sistem z dvema podajalkama, vendar je podajala tista, ki je bila na mreži. V blok večinoma niso hodile, le redke pa so znale žogo dobro udariti. Tekme so imele v nedeljo ob 10. uri, v začetku so imele ligaški sistem, kasneje pa so ga spremenili v turnirskega. Med igralkami je v tem času izstopala Marinka Benkovič, ki je ekipo nekaj časa tudi trenirala. Zaslužna je, da je ženska kamniška odbojka po nekajletni krizi sploh še živela. Dekleta so v 1. slovenski ligi so igrale vse do sezone 1969/70.
ODBOJKA V KAMNIKU OD SEDEMDESTEIH LET DO OSAMOSVOJITVE
Uvrstitev v 2. jugoslovansko ligo – zahod v sezoni 1971/72 je zahtevala nove organizacijske ukrepe, saj je bila konkurenca velika, gostovanja naporna, zagotoviti pa je bilo potrebno tudi sodobne pogoje treniranja. Organizacijsko breme je po odhodu Windschnurerja, ta se je iz Kamnika umaknil zaradi lokalnih političnih pritiskov, prevzel Roman Pogačar. Prvič v klubski zgodovini so igralci pričeli prejemati hranarine. Igralsko breme so nosili domači preizkušeni igralci na čelu z Debeljakom, Goletom, Podobnikom in Štrajharjem ter odlična Tadič in Šteharnik od tujih igralcev.
V letu 1976 je bil izvoljen nov klubski odbor, ki ga je vodil dr. Kralj. Smernice, ki si jih je zadal, so bile: graditi na lastnih igralcih, vso aktivnost usmeriti v vzgojo mladih igralcev in afirmirati kamniško odbojko v čim širšem smislu.
Leta 1977 je klub priredil proslavo ob 30-letnici delovanja, Odbojkarska zveza Jugoslavije pa je OK Kamnik nagradila za izredne zasluge za razvoj odbojke v Jugoslaviji. Zlate plakete so prejeli trije najzaslužnejši člani, Milan Windschnurer, Janez Žvokelj in Jernej Stele.
Razmere v klubu so bile tedaj že urejene in začel se je ponoven vzpon, ki je vrhunec dosegel v sezoni 1978/79, ko je ekipo vodil trener Jernej Koncilja. Ta je delo odlično zastavil.
Ekipa pod vodstvom Jerneja Koncilje je v letu 1980 osvojila naslov republiškega pokalnega prvaka.V začetku osemdesetih je trenerske vajeti prevzel Marjan Novak, a le za eno sezono, ko se je v klub vrnil Ante Tadič. Marljivi delavci v klubu so leta 1984 v Kamnik na priprave povabili mladinski reprezentanci Jugoslavije in Slovenije, organizirali pa so tudi mednarodno tekmo paraplegikov med Jugoslavijo in Nizozemsko. Na turnirju republik in pokrajin v Foči leta 1984 so v mladinski republiški reprezentanci nastopili Aleš Škorjanc, Janez Slabajna in Gregor Hribar. Slednja sta postala tudi člana mladinske Jugoslovanske reprezentance.
Prvo moštvo je v sezoni 1986/87 dobilo novega sponzorja in pod imenom Titan-Kamnik osvojilo odlično 3. mesto. Obeti za prihajajočo sezono so bili odlični. Večina članov je odslužila vojaški rok, mesto trenerja pa je od Kajzerja prevzel Marko Zadražnik. Njemu je v naslednjih seoznah sledil mag. Viktor Krevsel, ki pa ga je kmalu zamenjal povratnik Ante Tadič. V zadnji sezoni pred razpadom Jugoslavije je trenersko delo prevzel Stane Ferjan z Bleda, ki je z ekipo še zadnjič tekmoval na tedaj že nemirnih balkanskih tleh.
Obdobje sedemdesetih in sedemdesetih let je v kamniški ženski odbojki zaznamovalo pomanjkanje finančnih sredstev. Po dveletni prekinitvi so od sezone 1971/72 pa do 1973/74 dekleta znova igrale v 1. slovenski ligi, od sezone 1974/75 pa do sezone 1977/78 pa v 2. ligi domačega prvenstva. Treninge sta vodila Franc Štrajhar in Marjan Novak, jeseni 1978 pa je ekipo prevzel Tone Stele. Tega leta so se dekleta znova vrnila v 1. slovensko ligo. V letih, ki so sledila, so se na trenerskih stolčkih zamenjali Dore Perhavc, Marjan Novak, Boris Jemc in Aco Jončeski. Slednjega je zamenjala ženska roka, nekdanja igralka Olga Šraj, ki je ekipo trenirala dve leti, potem pa jo je zamenjal Aco Jončeski, njega pa Marko Matjan, ki je z dekleti osvojil 5. mesto v sezoni 1990/91. Ker so imele tekmovalke preveč drugih obveznosti, so v naslednji sezoni izstopile iz lige.
ODBOJKARSKI KLUB KAMNIK V SAMOSTOJNI SLOVENIJI
Začetek v novonastali Republiki Sloveniji je bil zelo obetaven. Na mesto trenerja je prišel Bojan Oblak, ekipo pa je okrepil odlični ljubljanski bloker Matjaž Žagar. Že v prvi sezoni (1991/92) so fantje v slovenski Superligi osvojili četrto mesto, sezono kasneje, ko je v ekipo prišel tudi Urban Prevorčnik, pa drugo. Ekipo je tedaj treniral Gregor Hribar, ki je nastopal tudi kot igralec, v tej sezoni pa je izstopal Darko Dimec, ki je igral v življenjski formi. V sezonah, ki so sledile, se je kamniška ekipa redno uvrščala v sredino prvoligaške lestvice. V sezoni 1993/94 je v ekipi prvič nastopil tuji državljan, Viktor Kaliberda iz Ukrajine. Klub zaznamujejo odhodi dobrih domačih igralcev, ostajajo pa mladi, ki igrajo v nekonstantni formi, ki je predvsem rezultat njihovega odnosa na treningih. V sezoni 1995/96 nastopi kriza v klubu, saj primanjkuje sistemskih in sponzorskih sredstev.
Leta 1997 je v klubu zavel nov veter, ki so ga s seboj prinesli takratni kamniški župan Tone Smolnikar v vlogi predsednika kluba in trener Gregor Hribar, ki je najbolj zaslužen, da je Tone Smolnikar vlogo predsednika prevzel. Dodatno pomoč v klubu so nudili Aleš Škorjanc, Franci Kramar in Jože Jankovič. Kamniška ekipa se je vztrajno začela povzpenjati po lestvici državnega prvenstva, dobro in načrtovano delo pa je bilo nagrajeno z osvojitvijo naslova pokalnih prvakov v sezoni 2000/01 ter državnih prvakov v sezonah 2000/01, 2001/02 in 2002/03.
Leto 2002 je OK Kamnik močno zaznamoval prihod generalnega sponzorja, podjetja Calcit, ki je s finančno injekcijo podprl delovanje kluba in omogočil njegovo oživitev. Sezone, ki so sledile, so bile rezultatsko nekoliko slabše, a Kamničani so se vseskozi uvrščali v zlato sredino državne prvoligaške lestvice. Popoln preporod ekipe se je zgodil s prihodom trenerja Luke Slabeta v sezoni 2011/12. Slabe je z mlado ekipo osvojil drugi mesti tako v Pokalu Slovenije kot tudi v državnem prvenstvu, ekipa pa si je zagotovila nastope v kar štirih tekmovanjih, prvič tudi v Interligi.
Vedno, ko so imeli priložnost, so Kamničani zaigrali tudi na evropskem parketu.
V domačem prvenstvu so brez finala končnice ostali le v sezoni 2013/14, ko so jih pestile poškodbe, v sezonah 2014/15 in 2015/16 pa so bili še kako nevarni serijskim državnim prvakom, odbojkarjem ACH Volleyja. Vrhunec so fantje doživeli v sezoni 2015/16, ko so na zaključnem turnirju Pokala Slovenije pod vodstvom Marka Brumna v nepozabnem finalu pred svojimi navijači na kolena spravili ACH Volley. V pravkar končani sezoni 2016/2017 je Calcit Volleyball ponovno postal pokalni prvak, ko so na zaključnem turnirju v Kranju znova ugnali ACH.
Svetlo prihodnost so v novi državi dočakala tudi kamniška dekleta. Po kar nekajletni praznini v kamniški ženski odbojki so se leta 1992 odločili, da le-to znova obudijo. Zasluga gre predvsem Franciju Kramarju, ki je nato še petnajst let skrbel, da je ženska odbojka v klubu znova dobila ugled, ki ji pripada. V različnih obdobjih so bili Kramarjeva desna roka pri treniranju članic in deklet mlajših selekcij Matevž Stanovnik, Irena Podlesnik, Simona Turk in kasneje tudi Franci Obolnar. Na parketu sta v tem obdobju igralsko izstopali Urša Podlesnik in Katarina Potočnik.
Članice so sprva tekmovale v 3. državni ligi – zahod, v sezoni 1996/97 pa so napredovale v 2. državno ligo, kjer so se redno uvrščale na sredino lestvice. V sezoni 2001/02 se je ženska ekipa prvič uvrstila v 1. državno ligo, kamor se je nato prebila še v sezoni 2006/07.
Rezultatski preporod je ženska ekipa doživela leta 2008, ko se je na pobudo Gregorja Hribarja glavni pokrovitelj Calcit odločil sponzorirati tudi žensko ekipo. Vse od tedaj se ženska odbojka v Kamniku strmo razvija v smeri slovenskega vrha. S trenerjem Francijem Obolnarjem je ekipa že v prvi sezoni (2008/09) zasedla odlično tretje mesto v ligi in se s tem uvrstila v evropsko tekmovanje. Že v naslednji sezoni so članice postale državne prvakinje, OK Kamnik pa edini slovenski klub, ki se lahko z naslovom državnega prvaka pohvali v ženski in moški članski kategoriji. V naslednjih dveh sezonah so Kamničanke nosile naziv državnih podprvakinj.
Leta 2015 so se bila dekleta primorana preseliti v Ljubljano, saj pogoji, ki so jih imele v kamniški športni dvorani, niso dovoljevali nastopa v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, Ligi prvakinj, v katerem so v sezoni 2015/16 prvič nastopale. Tudi v prestolnici so Calcitovke dosegale odlične rezultate. Resda sta se jim zadnji dve pokalni lovoriki, ki so ju osvojile v sezonah 2012/13 in 2013/14, izmuznili, zato pa so v državnem prvenstvu, obakrat pod vodstvom Gašperja Ribiča, dvakrat osvojile naslov državnih prvakinj.
Tudi v srednjeevropski ligi so dekleta nanizala uspehe. V sezoni 2012/13 so s tretjim mestom prvič prišle do kolajne, leto dni pozneje pa so v tem tekmovanju prvič tudi zmagale. Naslov srednjeevropskih prvakinj so kamniška dekleta osvojila tudi v sezoni 2015/16. Zavidljiv uspeh v Evropi so v isti sezoni, ko so pod vodstvom Gašperja Ribiča – igrale so pod imenom Calcit Ljubljana – prvič v zgodovini kluba nastopale v rednem delu Lige prvakinj, medtem ko so se v naslednjem letu v pokalu Challenge uvrstile med osem najboljših ekip stare celine.