Z zmago v nedeljski finalni tekmi evropskega kadetskega prvenstva v Ankari je slovenska odbojka prišla do svoje prve zlate kolajne na velikih tekmovanjih. Veliko zaslug zanjo sta imela tudi Miha Okorn in Gregor Frece, mlada odbojkarja Calcit Volleyja, ki sta v Albaniji v popolnosti upravičila zaupanje selektorja Iztoka Kšele. Še več, Okorn, ki je bil tudi kapetan slovenske zlate reprezentance, je bil izbran za najboljšega igralca evropskega prvenstva. Čeprav je pred dobrim mesecem dni dopolnil šele 16 let, odgovarja zrelo, premišljeno, preudarno. Zaveda se, da je šele na začetku svoje odbojkarske poti, vendar ima jasno začrtano pot.

Miha, najin pogovor bova začela s finalno tekmo z Rusijo. Že v skupini ste jo pošteno namučili, z osvojeno točko pa ste si pred zadnjim krogom tudi zagotovili uvrstitev v polfinale. Kaj vam je selektor Iztok Kšela dejal pred finalno tekmo, kakšni so bili njegovi napotki?

»Kljub porazu v skupinskem delu tekmovanja nismo bili razočarani, saj smo prikazali dobro predstavo in Rusom odvzeli točko, česar do tedaj na turnirju ni uspelo še nobeni reprezentanci. Že pred omenjeno tekmo v skupini smo se nanje vrhunsko pripravili, analizirali smo njihove smeri napada, tendence posameznih igralcev, smeri servisa in šibkosti sprejemalcev. Pred velikim finalom smo jih torej popolnoma poznali. Selektor nam je pred tekmo dejal, da smo že z uvrstitvijo v finale naredili ogromen prispevek k slovenski odbojki in da lahko finale igramo popolnoma sproščeno, brez obremenitev in pritiska. Mitja Jež, pomočnik selektorja pa je v šali dodal, da je edini pritisk, ki obstaja, krvni. V tekmo smo torej vstopili popolnoma neobremenjeni, za razliko od Rusov, katerih absolutni cilj je bil zmaga in naslov evropskih prvakov.«

Ampak vsi ti napotki ne bi prav veliko pomagali, če sami ne bi verjeli v to, da jih lahko premagate. Kdaj ste začutili, da je zmaga lahko vaša?

»Kljub temu da so nam trenerji stalno ponavljali, da je že sama uvrstitev v finale vrhunski uspeh in da ob morebitnem porazu ne smemo biti razočarani, smo se igralci zavedali, da še nismo pokazali vsega in da za nas zgolj igranje v finalu ni noben dosežek. Želeli smo si zlata. Nekaj soigralcev je ponoči dejansko sanjalo, da smo osvojili zlato kolajno. Vedeli smo, da so Rusi vrhunska ekipa, da pa so hkrati ljudje iz mesa in krvi in torej popolnoma premagljivi. Med tekmo se sploh nismo ukvarjali z rezultatom, uživali smo na igrišču in jih na koncu premagali brez izgubljenega niza.«

Ampak, da ste prišli do finala in končne zmage, ste morali dobro odigrali celotni turnir. Kdaj je bilo v skupini najtežje?

»Skozi celoten turnir se nismo niti malo ukvarjali z rezultati in končno uvrstitvijo. Vsaka tekma je bila zgodba zase, na vsake nasprotnike smo se enako dobro pripravili in natančno analizirali njihovo igro. Na prvih treh tekmah skupinskega dela proti Albaniji, Turčiji in Belgiji smo zmagali brez večjih težav. Že omenjena tekma z Rusijo v skupinskem delu je bila torej naša prva resna preizkušnja. Dejansko smo se jih nekoliko bali in posledično v tekmo vstopili nekoliko nervozni. Ko smo videli, da niso nič posebnega in da lahko z njimi normalno igramo, pa smo zadihali bolj sproščeno in jim z dobro predstavo odvzeli dva niza. Zadnji, peti niz smo na žalost izgubili, vendar je bilo vseskozi zelo napeto in izenačeno, odločale so malenkosti. Ko so zvečer istega dne Belgijci premagali Latvijo, smo vedeli, da imamo zagotovljeno mesto v polfinalu, zato je bila zadnja tekma skupine proti Latviji zgolj formalnost, kjer so priložnost dobili tudi igralci, ki so na prvih štirih tekmah manj igrali.«

V polfinalu se niste ustrašili niti Poljakov, ki tudi v mlajših kategorijah sodijo v sam evropski vrh. Kako si sam videl to tekmo?

»Polfinale proti Poljski je bilo po pravici povedano nepričakovano lahko. Natančno smo preučili Poljake in na vseh dotedanjih tekmah so igrali bistveno bolje. Pričakovali smo neizprosen boj, na koncu pa smo zmagali brez posebnih težav. Morda so imeli slab dan, kar je pogosto v športu, ali pa so se nas nekoliko ustrašili. Dejstvo je, da so celo tekmo igrali v nekakšnem krču, kar smo znali izkoristiti. Po polfinalni zmagi smo se igralci strinjali, da še nismo zadovoljni s svojo predstavo in upali smo, da bomo v finalu proti Rusiji prikazali vse svoje sposobnosti.«

Kaj pa je bilo tisto, kar je najbolj krasilo vašo ekipo?

»Rekel bi, da velika mera samozavesti in pa vrhunska energija ter medsebojna povezanost. Že od prvih reprezentančnih zborov smo bili s fanti odlični prijatelji, poznali smo se že od prej in se v času priprav res povezali kot prava ekipa. Včasih smo kakšen trening oddelali z levo roko, ko pa je prišla tekma, smo vedno stopili skupaj in pustili srce na igrišču. Kljub temu da nismo niti telesno niti tehnično najboljša reprezentanca, menim, da je bila ta povezanost in neusahljiva želja po zmagah ključ do našega uspeha.«

Zdaj bo to dobra popotnica za mladinsko konkurenco, tudi s strani javnosti bodo zdaj pričakovanja večja?

»Na prihodnjih evropskih (in morda svetovnih) prvenstvih bomo verjetno favoriti, kar pomeni, da bodo pričakovanja s strani zveze, navijačev in trenerjev bistveno večja. Mislim, da ne bomo podlegli pritisku, kvečjemu nam bo osvojena zlata medalja še večja motivacija za treninge.«

Tudi sam si dobil veliko priznanje, kajti biti MVP igralec evropskega prvenstva je dosežek, ki samo dokazuje, da si bil na celotnem turnirju ves čas v odlični formi. Kaj ti to priznanje pomeni?

»Dokler me ni napovedovalec razglasil za najbolj koristnega igralca prvenstva, si nisem niti približno mislil, da bom dejansko izbran jaz. Prepričan sem bil, da bo to ali soigralec Luka Marovt ali pa kakšen ruski sprejemalec. Seveda sem neizmerno srečen in ponosen, da sem bil razglašen za MVP, se pa zavedam, da so v drugih reprezentancah bistveno boljši posamezniki in da je za naš uspeh enakovredno zaslužena celotna ekipa.«

V letošnji čudni sezoni si igral za drugo ekipo Calcit Volleyja v drugi ligi in tudi za mladince. Žal niste v celoti izpolnili svojih ciljev, v članski drugi ligi ste bili drugi, na mladinskem zaključnem turnirju ste izpadli že v četrtfinalu. Ampak ne glede na to imam občutek, da ste prav vsi igralci napredovali v svoji igri?

»V klubskem tekmovanju se letos žal ni vse izšlo po načrtih. S člani smo se želeli prebiti v 1B ligo, vendar po porazu proti Mislinji nismo imeli več možnosti. Bili smo razočarani, saj bi preboj v višjo ligo pomenil bistveno boljše tekme in več priložnosti za napredek. Tudi pri mladincih smo imeli ekipo, ki bi lahko posegla po najvišjih mestih, pa smo tudi tam žal izgubili že v četrtfinalu proti Žužemberku. Kljub neuspehu pa lahko rečem, da smo kakovostno trenirali in nedvomno napredovali.«

Kakšni pa so tvoji načrti v novi sezoni? Nik Mujanović se je že pridružil prvi ekipi, v drugi bo zdaj veliko breme na tebi, verjetno pa se tudi sam že spogleduješ tudi s prvo ekipo?

»Moji dolgoročni cilji zaenkrat še niso oblikovani. Najprej bi rad v prihodnjem mesecu dosegel vrhunske rezultate na mivki, potem bom bolj podrobno razmišljal o dvorani. Zagotovo imamo spet lepe možnosti za osvojitev odličij pri mladincih, pri drugi članski ekipi pa bo spet cilj preboj v višjo ligo. Nik je upravičeno napredoval v prvo ekipo, sam pa zaenkrat verjetno še nimam možnosti, da bi se mu pridružil. Je pa seveda cilj, da bi čim prej zaigral na najvišji ravni.«

Kaj boš v svoji igri še moral  popraviti?

»V moji igri ni niti enega elementa, ki ga ne bi mogel še izboljšati. Servis je zaenkrat premalo agresiven, sprejem bi bil lahko bistveno boljši, sploh s težjimi servisi imam velike probleme. Ker sem relativno nizek igralec, moram v napadu pogosto iskati različne rešitve, ne zgolj brezglavo zaključevanje z udarci in tudi na tem morem še veliko delati. Tehnično gledano so to elementi, ki bi jih najprej rad izboljšal. Potem pa seveda taktične podrobnosti, mentalna zbranost, fizična pripravljenost … Še ogromno stvari je, ki jih bo treba popraviti, tako da se že veselim prihajajoče sezone, kjer bom delal na tem.«

Ali bo ta zlata kolajna in naziv MVP turnirja zate zdaj še dodatna spodbuda za trening?

»Definitivno mi naslov MVP evropskega prvenstva in zlata medalja pomenita ogromno in mi sporočata, da nekatere stvari na treningih zagotovo delam prav. Bo pa treba, kot sem že rekel, še ogromno trenirati in popravljati napake. Ne bom se zadovoljil zgolj s to lovoriko, že v prihodnji sezoni in potem naprej imam veliko ciljev tako na klubski kot na reprezentančni ravni.«

Za konec pa še, kako bo pa letos glede odbojke na mivki? Lani sta navduševala z Luko Marovtom, s katerim sta igrala tudi na evropskem prvenstvu v Izmirju. Kako je z vajinim letošnjim igranjem?  

»Letos je bila odbojka na mivki zaradi dvoranskih priprav potisnjena na stranski tir. Običajno sva z Luko že maja začela trenirati na mivki, letos bova začela šele konec julija. V avgustu bova odigrala nekaj pripravljalnih MEVZ, v septembru pa naju čaka evropsko prvenstvo v Ljubljani, kjer so cilji in pričakovanja spet visoki. Upam, da nama bo uspelo izpiliti vse elemente v tako kratkem času, saj se zagotovo pozna, da že dolgo nisva bila na mivki.«

Foto: CEV