Ko bo šlo za nohte, takrat bomo videli naš karakter

    Odbojka je, poleg družine, njegova prva ljubezen. Je pravi otrok kamniške odbojke in vse kaže, da bo svojo športno pot tu tudi sklenil. A ne še kmalu, saj je Klemen Hribar izjemno trdoživ in se ne da zlahka. Zaznamuje ga njegova borbenost, ki jo je v vseh sestavah prenašal na svoje soigralce. 

    Še lani si bil v prvem delu, v evropski ligi, član reprezentance. Izbrana vrsta je v zanimivem tekmovalnem obdobju. Za seboj ima pravkar končane kvalifikacije za olimpijske igre, sledi evropsko prvenstvo doma. Povej, ti je kaj žal, da nisi zraven? Verjetno je cilj vsakega igralca igrati za reprezentanco. Glede na težave, ki jih imam, žal nisem pripravljen, da bi bil zraven in sem to poletje raje namenil temu, da sem se spočil in rehabilitiral. No, kolikor sem se pač uspel, to bo še pokazal čas. Bi pa seveda rad bil zraven reprezentančnih akcij, ampak žal…

    Torej, če boš še kdaj dobil klic selektorja, si se pripravljen vrniti? Ja, seveda.

    Omenil si, da je poletje čas, ko se odbojkarji ne le odpočijete, ampak tudi posanirate. Tudi ti si poleti reševal svoje težave s hrbtom. Kako je zdaj s tem? Ravnokar sem od zdravnika, kjer sem prejel blokado in temu primerno sem razpoložen, haha. Vzel sem si dva, tri tedne premora od športa in terapij, zgolj počival sem. Potem sem začel s terapijami v URI Soča, doma sem delal vaje. To prakso sem imel že lansko poletje. Tri, štiri mesece je bilo v redu, potem so se bolečine vrnile. Letos upam, da bo vendarle vse skupaj nekoliko lažje, predvsem zaradi blokade, ki sem jo dobil danes. Situacija je namreč takšna, da če grem na operacijo, ki je po eni strani zelo draga, po drugi pa okrevanje zelo dolgotrajno, se verjetno na ta nivo odbojke ne bi mogel več vrniti.

    S tem si nam jasno dal vedeti, da tvoja poškodba nikakor ni nedolžna in vemo, da si dobršen del pretekle sezone odigral z veliko mero bolečine. In ta sezona zate sploh ni bila slaba, se strinjaš? Bolj kot je šla sezona h koncu, težje je bilo. Bolečine se nakopičijo, telo je utrujeno, to je normalno. Vsak dan se mi je zdel težji od prejšnjega. Ampak vseeno, včasih je treba iti tudi čez sebe, stisniti zobe. Vseeno mi je odbojka, poleg družine, največja ljubezen. Pride tako, da ne moreš kar enostavno vreči puške v koruzo, treba je potrpeti. Sama sezona pa, ja, bila je v redu, čeprav sam nisem nikoli zadovoljen. Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Sezona ni bila slaba, ne morem je pa označiti kot zelo dobre. Lahko rečem, da je bila super v prvem delu nekje do novega leta, počutil sem se dobro, bolečine so bile znosne, igral sem dobro. Potem so se stvari začele kopičiti in šlo je navzdol.

    Tudi ko je šlo navzdol, si vsako tekmo stisnil zobe. Že celo kariero te spremlja ta tvoja značilna trdoživost. Ne samo na tekmah, tudi na treningih velikokrat slišimo, ko trener reče »Klemen, to lahko ti izpustiš,« ampak ti vseeno narediš. Ne bom rekel, da vsak trening dajem 100 % od sebe. Če bi v tej situaciji to počel, bi se moja zgodba verjetno hitro zaključila. V tej fazi je treba na nek način tudi malo potaktizirati, vedeti, kdaj ja in kdaj ne. Definitivno pa je, ko so pomembni treningi pred tekmami in na samih tekmah, treba dati vse od sebe, ne glede na vse bolečine. Včasih pa se je pač treba, če povem po domače, prišparati. Ja, trener kdaj reče »ti ni treba,« ampak v končni fazi je to moja služba, zato sem tukaj, treba je to narediti.

    V trenutni igralski zasedbi imaš med vsemi igralci najdaljši staž. Te ni nikoli mikalo, da bi zapustil Kamnik? Ne. Tu sem se vedno dobro počutil, klub imam v srcu, vse imam tukaj. Deset let sem hodil zraven še v službo. Zjutraj služba, popoldan trening. Zadnji dve leti se ukvarjam izključno z odbojko. Vse imam blizu, zdaj tudi družino. Ne vidim smisla, da bi šel drugam, ker imam tu vse, kar rabim. Tudi klub je zelo profesionalen in iz leta v leto napreduje, prav tako tudi sama ekipa.

    To pa pomeni tudi, da si dal čez kar nekaj trenerjev in trenerskih stilov. Letos se je na klop znova vrnil Marko Brumen. V kakšnem spominu ti je ostal? Ja, trenerjev sem res dal že kar nekaj skozi. Že prej v mlajših selekcijah precej, pozneje pa tudi v članski ekipi šest ali sedem trenerjev. Vsak ima svoj način dela. Trener je trener, trener je šef in ne glede na to, ali ti je nekaj prav ali ne, moraš njegovo delo spoštovati in upoštevati njegova navodila. Zato smo mi igralci in oni trenerji. Če greva konkretno k Marku Brumnu, bi najprej izpostavil, da je super oseba, iskren, neposreden. Cenim, da ni zahrbten in ti v obraz pove, kar ti gre. Seveda pa ima kot vsak drug trener ali pa igralec, tudi on kakšne stvari malo slabše in kakšne boljše. Če potegnem črto, Marko je bil že od nekdaj dober trener, z njim smo že delali dobro in verjamem, da bomo tudi letos.

    Kako pa spremembe na trenerskem mestu občutite igralci? Je to za vas stresno, je mogoče dodaten razlog za motivacijo? Vsak trener ima svoja pravila, svoje zahteve in po svoje je stresno. Če bi se trenerji menjali vsako sezono, se je treba vsako sezono navajati na nov način dela. To velja tako za odnos ekipe do trenerja kot trenerja do ekipe. Ampak ja, ko enkrat ta vlak spelje, spelje. Je pa seveda to tudi dodatna motivacija. Novemu trenerju bi se vsak rad pokazal v čim boljši luči. In to se vidi že po tednu dni treningov. Vsi se hočemo dokazovati in se borimo za čim več časa na parketu, ko se bodo začele tekme. To je dobro.

    Kako pa gledaš na letošnjo sestavo ekipe? Ekipa je sestavljena super, ena boljših, če ne celo najboljša, odkar sem sam v ekipi. Če bo le zdravje, da ne bo kakšnih težjih poškodb. Zase in za vse soigralce si res želim, da bomo zdržali brez poškodb, da bomo homogeni, da bomo držali skupaj, ko bo najbolj pomembno. Mislim, da nas čaka ena lepa sezona.

    Po tednu dni treningov, lahko mogoče že poveš, ali ima ta ekipa po tvojem mnenju karakter? Lahko povem, da smo zaenkrat vsi zelo utrujeni, haha. Zaenkrat se imamo super, razumemo se. Z novimi igralci smo se dobro ujeli. Če pa ima ta ekipa karakter, bomo pa videli, ko se bodo začele tekme, zares pomembne tekme. Ko nam bo šlo za nohte, takrat bomo videli naš karakter.