Moška ekipa Calcit Volleya se je pred letošnjo končnico Sportklub prve odbojkarske lige za moške udeležila mednarodnega odbojkarskega turnirja, ki je v okviru športnih iger NAS SPORTS TOURNAMENT – RAMADAN 2026 med 26. februarjem in 7. marcem potekal v Dubaju, največjem mestu Združenih arabskih emiratov (ZAE). Čeprav je Bližnjevzhodna regija zaradi neprestane napetosti v zadnjih letih bolj ali manj vseskozi na robu novih spopadov, pa se je prestižni Dubaj v preteklih letih uveljavil kot metropola stabilnosti in miru. Da bi se torej lahko znašli v vojnem viharju, si kamniški odbojkarji pred odhodom na turnir v ZAE niso predstavljali. Pa vendarle so se, tako da jih je bolj kot športna – odbojkarski turnir in igre so organizatorji nemoteno izpeljali do konca – zaznamovala izkušnja ujetosti v negotovih razmerah.

Kamniška odbojkarska odprava –  V ZAE je po zadnji tekmi rednega dela domačega prvenstva odpotovala šestnajsterica – se je na Cankarjevo 1 srečno, z rednim komercialnim letom Dubaj -Brnik, vrnila minuli petek. Vtise o bližnjevzhodni izkušnji je Gregor Hribar, predsednik OK Calcit Volley, tekom vikenda strnil med sproščujočim in varnim vrtičkanjem pod Kamniškimi planinami. Bližnjevzhodna izkušnja je »posejvana« a ne pozabljena, odbojkarske misli pa usmerjene v prihajajočo končnico Sportklub prve odbojkarske lige. Ta se z žensko tekmo Kamničank proti Ankaranu za CALCIT VOLLEY prične v soboto.

Kamniški odbojkarji s(m)o zaradi prisotnosti v Dubaju prejšnji teden dobili nekaj »primetime« minut v domačih medijih z največjim dosegom, a tema pogovorov seveda ni bil odbojkarski turnir. Vi ste iranski odgovor na ameriško-izraelske napade spremljali dobesedno v živo in hkrati prek slovenskih medijev ter ob tem še aktivno sodelovali na športnem dogodku. Nezavidljiv položaj v katerem je bilo potrebno sprejemati racionalne odločitve. Kako je na vas in ekipo vplivalo napeto dogajanje v regiji? Je bila slovenska medijska prezentacija dubajske realnosti po vašem mnenju prenapeta ali realna?

Prvih nekaj dni, pred »pokom«, je bilo seveda povsem običajnih. Spoznavanje z okolico, organizatorji, tekmeci, športno dvorano. Opravili smo nekaj treningov in na zadnji februarski petek tudi odigrali uvodno tekmo. Skratka, osredotočeni smo bili na zadeve zaradi katerih smo prišli v ZAE. V soboto, za nas prosti dan, ko sem se s trenerjema Gregorjem Rozmanom in Rokom Satlerjem odpravljal na voden izlet okrog otoka Palm Džumeria, pa se je zgodilo …

Gregor je v nekem trenutku zaslišal pok (delci sestreljenega drona so zadeli hotel na otoku), a smo šele ob pregledu časovnic družabnih omrežij in novic na spletnih portalih izvedeli, da ne gre zgolj za nedolžen pok. “Cilji iranskih napadov v Perzijskem zalivu so odslej tudi v Dubaju. Konec je, vojna je že tu …,« naju je z Rokom opozoril Gregor. Izletu smo se zato seveda odpovedali in se vrnili v hotel, kjer so fantje že bili obveščeni o neprijetnem dogajanju. Prek spleta, kontaktirali so jih tudi domači in tako smo bili na hitro pahnjeni v povsem novo realnost. Na eni strani umirjeni gostitelji in organizatorji turnirja, ki so dogajanje (mi smo bili od žarišča oddaljeni več kot 20 kilometrov) prezentirali v povsem drugačnem tonu kot naši mediji. Na drugi strani pa naši mediji, ki so opozarjali na resnost situacije. Slovenska ter evropska medijska prezentacija in pa interpretacija dogajanja s strani gostiteljev je bila na povsem drugih frekvencah. Kot da smo na drugih koordinatah …

Tudi ob nočnem odhodu – s sobote na nedeljo – v kletne prostore hotela (zaklonišč v Dubaju ni) je bilo hotelsko osebje presenetljivo mirno. Posredovali so nam varnostna priporočila njihove vlade, a nam hkrati zagotavljali, da je vse okej in bomo tudi v sobah varni. Enako velja za organizatorje športnih iger. Vsi športni dogodki so potekali po urniku, prizorišča tekmovanj in zgodbe z le-teh na spletu ter profilih njihovih družabnih omrežji so nam ponujala enako atraktivne športne prizore kot pred »pokom« na katerega mogoče posledice so nas opozarjali predvsem od doma. Seveda sem kontaktiral ustrezne organe Republike Slovenije. Redno smo spremljali dogajanje tu in tam, bili priča različnim interpretacijam dubajske realnosti, pripravljali smo se na različne scenarije vrnitve v Slovenijo. Na podlagi informacij z dubajske in slovenske strani ter po kriznem sestanku z ekipo smo se osredotočili na nadaljevanje odbojkarskega turnirja, sam pa  sem seveda hkrati preigraval vse možne scenarije glede naše vrnitve.

Prelevili ste se torej predvsem v kriznega managerja. Kako je to vplivalo na športni del, na dogajanje na igrišču?

Prvo tekmo smo odigrali v petek, še pred »pokom«. S 3 : 0 smo izgubili proti italijanskemu A1 ligašu  Cuneo Volley. V nedeljo smo proti še enemu klubu iz elitne italijanske lige, Cisterna Volley, pokazali povsem drug obraz. Izgubili smo šele po “tie-breaku” v odločilnem petem nizu. Izid le-tega je bil tesen (20:22), bili smo zelo blizu zgodovinski prvi klubski zmagi proti italijanskemu A1 ligašu. Lahko rečem, da je bila to ena izmed najboljših predstav naše ekipe v letošnji sezoni. Torej na športni del situacija ni vplivala. Morda se je ekipa prav zaradi nastalih razmer še bolj povezala. Kljub neprespani noči smo se povsem enakovredno kosali s članom ene najmočnejših evropskih lig. Tudi če bi to tekmo s 3 : 2 dobili, se  nam za napredovanje v polfinale po vsej verjetnosti ne bi izšlo. V konkurenci dveh italijanskih prvoligašev je bilo tretje mesto v skupini (ta je bila po mojem mnenju precej močnejša od druge skupine) realno. Kljub temu ni prav veliko manjkalo, pa bi dobili mesto v polfinalu. Italijanski ekipi, nastanjeni sta bili precej bližje kriznemu žarišču, sta namreč zaradi situacije že napovedali predčasno vrnitev domov. V tem primeru bi prosto mesto lahko zasedli mi. Italijani so se nato vendarle odločili, da ostanejo oziroma niso mogli takoj oditi, mi pa smo neobremenjeno odigrali še zadnjo tekmo. Ta, proti mongolskim Drkhan Moguls, ni odločala o ničemer. Rozman je dal priložnost vsem igralcem, ki so bili v ZAE (iz prve ekipe je manjkal le poškodovani Jan Karl Jančič, zamenjal ga je Nik Drnovšek), tekmo pa smo dobili in turnir zaključil na tretjem mestu v močni B skupini. Italijani, ki so bili najboljši v naši skupini, so na koncu tudi osvojili turnir.

V športnem smislu je turnir upravičil vaša pričakovanja?

Vsekakor. Odigrali smo dve tekmi proti zelo kakovostnima italijanskima tekmecema. Tudi Mongolci niso bili slabi, prav nasprotno. Na turnirju so bili poleg tega okrepljeni še s kar petimi tujci, ki se potegujejo za mesta v ekipi. Bili so na neke vrste preskusu, tako da so seveda dali svoj maksimum. Ker tekmovanje ni potekalo pod okriljem Mednarodne odbojkarske zveze, je bilo to možno. Okrepitve so bile dovoljene, a mi in tudi obe italijanski ekipi v naši skupini smo igrali le z registriranimi igralci. Kljub bogatemu nagradnemu skladu, saj je bil naš primarni cilj uigravanje in stopnjevanje forme pred domačo končnico.

In kolikšne so bile nagrade za najboljše?

Nastopajoče ekipe smo bile povabljene in pod okriljem dvojca evropski manager & domači sultan. Mi smo podpisali pogodbo, ki bi nam ob zmagi prinesla 50.000,00 evrov. Finale bi nam prineslo deset tisoč evrov manj, zmaga v malem finalu pa 30.000,00 evrov. Smo pa imeli. Ne glede na rezultat, pokrite stroške prevoza in bivanja ter ostalih potrebnih storitev, ki smo jih lahko koristili tekom turnirja. Stroškov torej nismo imeli, potencialni donos pa je bil dobra motivacija. Ob zagotovljenem kakovostnem treningu in tekmah ter »teambuildingu« pred ključnim delom sezone še zaslužek. Zneski niso bili razpisani v nagradnem skladu, pač pa so bili del individualnih pogodb. Torej ni nujno, da so se za identične denarne nagrade borili tudi drugi. Vsekakor zanimiv poslovni model, ki je privlačen tako za ekipe kot tudi za investitorje, »lastnike« ekip na turnirju.

Na tekmah pa niste nastopali pod evropskim imenom, pač pa lokalnim, samo za potrebe turnirja.

Tako je. Mi smo tekmovali kot ekipa ZABEEL. Gre za okrožje v Dubaju.  Zelo bogato, svoje ekipe so imeli tudi v preostalih panogah v okviru športnih iger NAS. Zmagovalci iz Cunea so nastopali pod imenom ALTADAWI in tako naprej. To ne pomeni, da udeleženci turnirja – tekmeci in pa arabski gostitelji – niso vedeli, da smo iz Slovenije in da smo Calcit Vollley. Prav nasprotno. S posamezniki iz italijanskih ekip smo tako in tako že bili znanci. Vezi smo še utrdili in razširili. Predvsem s CISTERNO VOLLEY, ekipo, ki prihaja iz okolice Rima. Tudi z arabskimi gostitelji smo vzpostavili stike. Bili smo ambasadorji Slovenije, Kamnika in naših sponzorjev. »Našega« sultana je iskreno zanimalo od kod prihajamo, kakšno je naše naravno in poslovno okolje, pa izdelki in storitve ter trgi, ki jih pokrivajo naši sponzorji. S seboj sem imel dovolj promocijskega materiala, tako da sem z veseljem opravljal tudi to prijetno nalogo. Če ne bi prišlo do neljubega »poka« in preusmeritve mojega fokusa bi bilo tega vsekakor še več.

Pa obisk in vzdušje na tekmah?

Vse je bilo na visokem nivoju. Za gledalce poskrbljeno. Tekme so bile tudi medijsko dobro pokrite. Od neposrednih TV prenosov do spletnega pokrivanja na družabnih omrežjih. Infrastruktura je prvovrstna, vsa tehnična podpora in sodniki so bili prav tako večinoma iz Evrope in tako vajeni dela na največjih tekmovanjih. Le pri sami dnevni operativi in logistiki imajo še nekaj rezerve. Tako smo se včasih morali sami znajti pri določenih zadevah za katere praviloma poskrbijo dodeljene hostese, prostovoljci in t.i. »team managerji«.  A bodo tudi to, z leti, prepričan sem, uredili. Poleg odbojke je bilo na sporedu še deset drugih tekmovanj. Od 3×3 košarke in košarke za invalide na vozičkih do tudi tam izjemno priljubljenega padla, pa teka in kolesarstva ter za zahodne pojme bolj eksotičnih panog kot so oviratlon in vlečenje vrvi (tug-of war)  …

Ste si ogledali tudi dogajanje v sponzorski vasi in kakšno tekmo v drugih panogah?

Ne, nastanjeni smo bili približno pol ure vožnje od odbojkarskega prizorišča, tako da si nismo ogledali nobene druge odbojkarske tekme in tudi bojev v drugih panogah ne. Smo pa začutili pestro dogajanje, blizu odbojkarske dvorane je potekalo tekmovanje v padlu, pa vlečenje vrvi na mivki in tekmovanje v oviratlonu. Mi smo dneve brez tekem izkoristili za trening, od hotela je bila dvorana za trening oddaljena zgolj deset minut hoda. Tam smo imel dobre pogoje za delo. Srečali smo se tudi z našima bivšima igralcema, Janom Brulcem in Olivero Kostić Brulec, ki živita v Dubaju, saj je Jan tam še aktiven kot odbojkar. V prvih dneh smo ob tem  lahko še neobremenjeno raziskovali okolico in nakupovalno središče, za kaj več pa po že omenjeni soboti niti ni bilo potrebne sproščenosti in volje.

Med vašo odsotnostjo je v Kamniku potekala prireditev NAJ ŠPORTNIK 2025, za športne dosežke v minulem letu so bila nagrajena tako dekleta kot fantje, ki jih je na prireditvi zastopal Jon Jensterle. Vaš komentar na izbor?

Kamnik je vsekakor športno mesto. Tako v profesionalnem kot rekreativnem smislu. Kakorkoli obrnemo, odbojka je paradni mestni šport. Trudili se bomo, da bo tako tudi ostalo. Obe članski ekipi sta že dolga leta v slovenskem vrhu globalne športne panoge, ki na reprezentančni in tudi klubski ravni pušča sled v močni mednarodni konkurenci. Tokrat nismo dobili najprestižnejše mestne nagrade za ekipni uspeh, a naši dosežki niso ostali neopaženi, obe ekipi sta bili nagrajeni. Sicer pa, pri podeljevanju nagrad je edina stalnica, da ima vsakdo svoje mnenje. Komentarji na kriterije in primerjave so pač subjektivni. Prepričan pa sem – in nisem edini – da je nagrad preveč. Na prireditvi komajda uspejo podeliti vse. Časa in prostora za program, ki bi napovedoval vrhunce in ustrezno izpostavil vrhunske dosežke tako sploh ni in posledično vrednost nagrad zbledi. Vsekakor vredno razmisleka, a ta hip so naše misli usmerjene v končnico Sportklub prve odbojkarske lige in dokazovanje na parketu.

Začnete v soboto z ženskim četrtfinalom, konec marca pa s končnico pričnejo še moški. Kam lahko #calcitvolley ekipi sežeta letos?

Čeprav smo imeli letos z Ankaranom kar nekaj težav in je ženska liga precej izenačena ter nepredvidljiva, pričakujem zanesljivo uvrstitev v polfinale. Če ne bo presenečenja, nas bodo tam čakale Goričanke, ki so – to smo v tej sezoni videli – premagljive. Torej, zmagi proti Primorkam in nato sproščena finalna poslastica proti prvim favoritinjam prvenstva (OTP banka Branik Maribor) ni »misija nemogoče« pač pa povsem realno dosegljiv cilj. Verjamem v dekleta. Upam, da bodo deležne glasne podpore s tribun. Ob tej priložnosti vabim Kamničane, da napolnijo tribune na Šolski. Za začetek v soboto ob 18. uri. Vstopnine ni, najbolj glasne čaka tudi slasten prigrizek našega sponzorja. Pa fantje? Po trenutni formi in prikazanem proti elitnima italijanskima ligašema v Dubaju sodeč lahko sežejo mesto više kot lani.

Moški veliki finale v Kamniku, torej?

Fantje so dobro pripravljeni, stopnjujejo formo, motivov za dokazovanje ne manjka. Izkušnja v Dubaju jih je še bolj povezala, tako da ni razlogov, da ne bi stremeli k finalu in lepi finalni seriji proti sosedom iz Ljubljane. Ekipi se je včeraj že pridružil tudi naš izjemni podajač Oci, ki smo mu namenili nekaj dni oddiha v domačem Istanbulu.

Hkrati pa že diši po pomladi, kmalu bo dovolj toplo za odbojko na mivki …

V Dubaju, kjer je ta hip temperatura zraka med 25 in 30 stopinj, je ob ravno prav toplem morju plaža z odbojko na mivki precej mikaven izbor za bolj športno naravnane turiste. Naša odbojkarska odprava je v uvodnih dneh začutila ta »vajb«, a na tekmovalni odklop in odbojko na mivki bo potrebno še malo počakati. Kamniški igrišči Pod Skalo bosta predvidoma nared v začetku maja. Spremljajte naš Instagram profil, pa boste izvedeli kdaj in kako do poletne odbojkarske rekreacije na domači mivki pod Starim gradom.