V novo leto rubrika #natribunah vstopa z legendo kamniške odbojke. Številka 1, nekoč Odbojkarskega kluba Titan Kamnik, ne zamudi skorajda nobene tekme njegovih naslednikov v sinje modrih dresih Calcit Volleya. Nekoč brkati oseminšestdesetletnik Marjan Novak – Škatla je nepogrešljiv v prvih vrstah domačih tekem #calcitboys in #calcitgirls. Na zalogi ima ogromno zanimivih zgodb z bogate zakladnice kamniške odbojke, ki jo je soustvarjal tudi sam. Prvi ekipni šport v mestu še vedno zavzeto spremlja in tudi aktivno igra. In to s prav takšno strastjo kot jo je – pred več kot pol stoletja – kot mladi deček s Cankarjeve, ki je dneve preživljal na odbojkarskem igrišču pod Starim gradom.

Pa začnimo z aktualno temo. Januarski odbojkarski uvod s tremi zmagami in lepo igro Calcit Volley članskih ekip je dober obet za zimsko-pomladno kamniško odbojkarsko nadaljevanje.

Bo držalo. Fantje so bili v Kanalu in Mariboru neverjetni. Odlični! Očitno so se dobro ujeli tudi z novim turškim podajalcem Ogulcanom. Če se osredotočim na zadnjo tekmo, bi pohvalil izvrstno igro libera, pa izjemen kamniški blok. Ta je postopoma, a zanesljivo »ubijal« nasprotnika. Ob kamniškem bloku se je  samozavest Mariborčanov v napadu povsem skrhala. Naša pa dvigovala. Moja napoved? Na koncu bomo drugi, podprvaki! Pri dekletih sem ta hip manj suveren in si ne upam napovedati velikega finala. Zanesljivo bodo med najboljšimi štirimi, na koncu pa mislim da bodo tretje. Seveda sem pozorno spremljal tudi prvo januarsko tekmo naših deklet z Radovljico. Ob Kamničanih še posebej tudi Evo Pogačar z ekipe nasprotnic, ki je prve odbojkarske korake naredila v Kamniku. Pri meni. Že takrat sem videl, da ima dekle izjemen občutek za žogo, tako da sem seveda ponosen, ko vidim da ji gre dobro.

Imate ogromno odbojkarske kilometrine, vaše oko igro vidi drugače kot laično navijaško. Torej vas bomo kar držali za besedo, kar se napovedi tiče.

Lahko, čeprav je žoga okrogla (smeh). Je pa dejstvo, da laični navijač vidi in občuduje predvsem močne udarce, visoke skoke in »bombe«. Ne zazna pa vseh še kako pomembnih »malenkosti«, ki privedejo do teh atraktivnih zaključkov. Ta ozadja so v odbojki, menim da, še precej bolj kompleksna in ključna kot pri drugih ekipnih športih z žogo. Sprejem, podajalec kot motor ekipe, pa pravi libero imajo izjemen pomen v razvoju in slogu igre ter posameznih točk. Z veseljem opazujem in analiziram dogajanje na igrišču, vedno skozi odbojkarsko oko.

In to redno. Ne zamudite skorajda nobene domače tekme v Kamniku. Ljubitelji različnih ekipnih športov z žogo se pogosto pošalijo  z  »brez ligaške sobote mi živeti ni«. Vi to lepo navado gojite že dolga desetletja, ligaške sobote so na vašem urniku redno tudi po zaključku aktivne igralske in trenerske kariere.

Če nimam svojih odbojkarskih obveznosti (Marjan je državni reprezentant v kategoriji veteranov nad 65, op.p.), sem v soboto zvečer praviloma v kamniški dvorani. Na tekmi. Dolga leta sem prakticiral prav poseben ritual prihoda na tekmo. V dvorano skozi staro mestno jedro ali pa prek Starega gradu:  kostanj na Glavnem trgu, sprehod po najlepši kamniški ulici, Šutni, in nato proti dvorani. Pogosto sem »zavil« še na Stari grad, tako da sem dobro ogret prišel na tekmo. Mislim, da sem po »števcu obiskov« prepričljivo na prvem mestu med bivšim prvoligaškimi igralci našega kluba. Seveda se mi je tu pa tam zgodila tudi kakšna neprijetnost, ki klubu vsekakor ni v ponos in sem celo ostal pred dvorano. Tega ne bom pozabil, ne zamerim pa tudi ne nikomur. Odbojka je moja strast, ligaška sobota na Šolski 1 ostaja na mojem urniku.

Na tekmi v družbi odbojkarskih kolegov. Ob Škatli nekdanji odbojkarski sodnik Marko Gruden in še lani calcitovka, zdaj članica tekmic iz Maribora, Sara Hutinski.

Dandanes športniki pogosto menjajo klube, vi ste v Kamniku igrali celotno kariero.

Celotno kariero sem nosil kamniški dres. V najboljših športnih letih sem bil sicer vabljen v Maribor, ki je ob uvrstitvi v prvo jugoslovansko ligo selekcioniral takrat najboljše slovenske igralce. Povabili so tudi mene, a mi klub žal ni dal »zelene luči« za takojšnji prestop. Posledično sem se odločil oziroma sem bil primoran ostati v domačem klubu. V izostreni konkurenci takrat zelo močne prve jugoslovanske tako žal nisem igral.  Mojo zadnjo člansko ligaško sezono sem odigral še v jugoslovanski drugi ligi, v slovenskem prvenstvu nisem več aktivno igral odbojke. Ogromno zanimivih anekdot imam na zalogi s tistega časa. Za današnji čas se zdijo skorajda neverjetne. Zadnjo tekmo sem za Kamnik igral v Trebinjah na jugu Bosne, kjer je bilo večinsko prebivalstvo srbsko, na tribunah pa že precej mednacionalne napetosti, ki je vodila vemo kam…

Pa nam raje zaupajte kakšno bolj veselo, pozitivno …

Naš nasprotnik v drugi jugoslovanski ligi je bil tudi večni tekmec Kanal, takrat s sponzorskim imenom Salonit. Kamničani pridemo v goste, domačini so bili absolutni favoriti. Prvi ali drugi na lestvici, mi pa peti ali šesti. Kanalci so pripravljali veliko praznovanje ob obletnici kluba. Sponzorji, lokalni veljaki, predstavniki gospodarstva. Vsa kanalska in okoliška primorska elita je bila zbrana na enem mestu. Tekma je bila, glede na napovedi odbojkarske stroke, mišljena zgolj kot neka formalnost, 3:0 za Kanal, kot uvod v  »fešto«. Pa smo presenetili in zmagali 3:1. Takrat sem enega izmed Kanalcev, tam je odbojka sveta, zbodel, češ ali smo vabljeni na zabavo. Pa me je samo ošvrknil s pogledom in glasno dal vedeti, da smo jim pokvarili praznik in naj se čimprej vrnemo v Kamnik. Pa smo skočili v klubski kombi in via Kamnik! (smeh). Ja, lepi časi, čustveni derbiji. Kanal je bil in je še vedno naš  »večni rival« in tudi zato sem bil tako zelo navdušen ob naši zmagi po novem letu. Se že veselim naslednjih derbijev »K proti K«, krajev na K, kjer je odbojka doma!

Veliko zanimivih odbojkarskih zgodb smo spisali tudi v sosednji Avstriji. Kot je omenila že prejšnja gostja rubrike, Meta Okroglič, so me odbojkarji z Bleda redno vabili v mešane ekipe (tri odbojkarice in trije odbojkarji). Ti turnirji so se seveda igrali izven sezone, poleti torej. Ko pomislim na poletje, je seveda ena prvih asociacij tudi naš kamniški leš in igrišča Pod Skalo. Za mlajše, prav tam, kjer so danes igrišča za odbojko na mivki smo dolga leta igrali odbojko na lešu (podlaga, ki jo poznamo predvsem s teniških igrišč, op.p.). Turnir trojk je bil izjemno kakovosten in precej prestižen. Imam kar nekaj zmag, deset se jih je nabralo (Škatla je tako absolutni rekorder, op.p.)

Jih prepoznate? Kekec, Novak, Kajzer in Tadić v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na lešu Pod Skalo.

Kakšen pa je vaš pogled na razvoj odbojke v teh letih. Lokalno, globalno …

Stvari se razvijajo s svetlobno hitrostjo. Spreminjala in spreminjajo se pravila. Igralci in igralke, ki dominirajo, so vse višji/višje ter bolj atletski/atletske. Sam sem bil s 190 centimetri v mojem obdobju med višjimi v klubu, danes je seveda drugače. Igra je danes precej hitrejša. Pogoji za trening so enormno boljši. Mi smo trenirali dvakrat oziroma največ trikrat tedensko, od tega le enkrat v osrednji kamniški dvorani, pa še to le na površini dveh tretjin športne dvorane. V Kamniku se je ob odbojki v dvorani igral še ligaški rokomet in košarka, tako da preprosto ni bilo možnosti. Ko smo se na gostovanjih v Sisku, Zagrebu in drugih krajih znašli v velikih dvoranah nismo bili adaptirani na takšne pogoje. Še večje je bilo presenečenje in zagata, ko so k nam (še v telovadnico starega Zdravstvenega doma) prihajali klubi iz večjih mest in s sodobnejšo infrastrukturo. Sam sem v družbi, takrat primarno vaterpolista Dareta Homarja, nekaj časa ob odbojki celo igral za kamniški košarkarski klub, kjer je bil trener Janez Vodičar, ki je kasneje naredil kariero v biatlonskem športu. Drugi časi, danes to ni mogoče. Ampak naša strast je bila prava in smo pustili sled …

Odbojka v Kamniku nekoč. Fotografija je z mednarodne tekme Kamničanov proti nizozemski ekipi leta 1955, dve leti pred rojstvom našega sogovornika.

Najboljša kamniška odbojkarska ekipa vseh časov po vašem izboru?

Joj, težak izziv. Pa dajmo: Janez Žvokelj. Kot šest, sedem letnik sem obiskoval – tudi mednarodne – odbojkarske tekme na zunanjih igriščih Pod skalo. Naravne tribune na pobočju Starega gradu so bile polne, navduševal nas je Janez. V postavo bi uvrstil še Anteja Tadića, Nejca Konciljo, Franca Podjeda, Nika Zupana in mojega soseda Janeza Slabajno, s katerim sva že v tistih časih, ko so se fitnes studii pri nas šele rojevali, ob odbojkarskih treningih dvigovala domače uteži. Da bo ekipa popolna dodajam še dve enakovredni menjavi, Lada Debeljaka in Franca Štrajharja. Od trenerjev, zamenjal sem jih devet ali deset, pa bi izpostavil magistra Viktorja Krevsla (pred prihodom v Kamnik je bil španski selektor) in še enkrat Anteja Tadića. Name sta naredila največji vtis, najbolj »z glavo« sta bila pri odbojki, ki sta jo videla drugače od preostalih. V tehničnem in taktičnem smislu.

Kako vidite prihodnost odbojke v Kamniku?

To je naš paradni šport. Dobro se dela, tudi z mladimi, tako da se za prihodnost odbojke v Kamniku ne bojim.

Odbojkarice druge ekipe kamniškega Calcit Volleya po januarski zmagi nad Izolo.

Ste pa odbojkarsko aktivni še vedno tudi vi?

Pod skalo poleti dokaj redno igram odbojko na mivki, s slovensko reprezentanco nad 65 let pa imamo redne treninge v dvorani na Gomilskem v Savinjski dolini. Treniramo dvakrat tedensko in smo aktivni na mednarodnih tekmovanjih, tudi veteranskih svetovnih prvenstvih. V domači vitrini že imam tudi prestižni komplet »zlato-srebro-bron« s svetovnih prvenstev.

Izkušeni fantje, veteranski državni reprezentanti, so še vedno v dobri odbojkarski formi. Škatla je zgoraj desno.

Pa vendarle vam nekaj časa še ostane tudi za hobije. Pohodništvo in likovna umetnost sta v ospredju?

Kondicijo in vzdržljivost nabiram v hribih. Velika planina je moj priljubljeni cilj. Prek Svetega Primoža v t.i. »bermudski trikotnik« treh planinskih domov. Do petdesetkrat na leto, s psičko Rozi. Z obveznim postankom in planinsko malico v Črnuškem domu pri Lojzetu. Priporočam!

Kdaj pa ste se navdušili za likovno ustvarjanje? Kamničani vas poznajo predvsem kot karikaturista.

Prepozno. Da mi je to blizu in imam talent, sem seveda začutil že v osnovni šoli. Precej kasneje pa je moje skice, ob ustvarjanju, opazil pokojni kamniški akademski slikar Bogdan Potnik. Namenil mi je velik kompliment. V Titanu, kjer sem bil zaposlen, so spodbujali kulturno ustvarjanje, tako de sem lahko razvijal talent. Ob likovnem ustvarjanju sem bil tudi član tovarniškega pevskega zbora. Ustvarjam v različnih tehnikah, za mano je kar nekaj razstav, ta hip pa se največ posvečam prav karikaturam. Ogromno jih je že nastalo, upodobil sem tudi precej odbojkarjev.

Škatla se je podpisal pod številne karikature prepoznavnih slovenskih odbojkarjev. Med drugim je upodobil reprezentanta Tineta Urnauta, pa aktualnega trenerja moške Calcit Volley ekipe, Gregorja Rozmana in predsednika kamniškega kluba Gregorja Hribarja (zgoraj).

Za konec še eno odbojkarsko vprašanje.  Vaša napoved za prvo letošnjo odbojkarsko SUPERSOBOTO na Šolski v Kamniku? Dekleta gostijo Luko Koper Volley, fantje pa ACH Volley Ljubljana.

Komaj čakam. Napeto bo. Kamničani, dajmo napolnit tribune!