S končnico Sportklub prve odbojkarske lige za ženske in moške na našo spletno stran prihaja rubrika NAJBOLJŠA ASISTENCA. Odbojkarsko žogo si bodo podajali naši akterji iz najširše #calcitvolley druščine. Vsi se zelo dobro zavedajo, da so takšne in drugačne »asistence«, na in izven športnega igrišča  med različnimi akterji v klubu, še kako pomembne. Vedo, da se njihova športna zgodba trdno in odločno lahko odvija po scenariju le tam, kjer je zaupanje v #VSEBOVREDU razplet trdna.

V prvem delu NAJBOLJŠE ASISTENCE predstavljamo šestnajstletnega organizatorja igre v naših mlajših selekcijah. Maks Peštaj Zevnik je mladi up. V minulem letu – 2025 torej –  je našega podajalca ob odbojkarski močno zaznamovala tudi filmska zgodba. Pa pogovor zato začenjamo pri slednji.  Maks, zdaj dijak prvega letnika bežigrajske gimnazije, je na velikem platnu Elvis. Glavni akter celovečernega mladinsko-družinskega filma ELVIS ŠKORC, ki na humoren način prikazuje zapleten svet štirinajstletnika.

Na MMC portalu RTV Slovenija so se po športno izrazili  »Med mnoštvom filmov, namenjenih mladim v domačih kinematografih, je Elvis Škorc ugnal marsikaterega konkurenta. Slovenski film o mladem junaku si je po podatkih Cenexa do božiča ogledalo več kot 25.000 gledalcev, …« To seveda pomeni, da ste z ekipo prejeli prestižno Zlato rolo. Pa nadaljujva po športno. Si pričakoval tako dober rezultat?

Ob začetku projekcij nisem pomislil, da bi lahko prišli tako daleč. Ko pa so številke hitro rasle, pa sem pomislil tudi na to. Na božično jutro sem izvedel lepo novico. Dosegli smo 25.000 gledalcev in rola je bila naša. Vau!  Število gledalcev je v novem letu že poskočilo krepko prek 30.000 in ob zaključku projekcij (konec januarja 2026) v kinematografih smo dosegli več kot 35.000 gledalcev. Ob dejstvu da dandanes, zaradi pretočnih aplikacij, mlade in tudi starejše težko spraviš v kinematografe, je ta številka še bolj fascinantna. Zelo smo zadovoljni, film bo še več gledalcev dosegel s projekcijami, ki potekajo in bodo še potekale po osnovnih šolah.

Kako pa si se kot osnovnošolec iz Mengša, ki trenira odbojko v sosednjem Kamniku, znašel v ljubljanskih filmskih krogih?

S filmsko produkcijo, televizijo in gledališčem sem v stiku že od otroštva. Mama je namreč zaposlena na RTV Slovenija (Martina Peštaj, urednica uredništva otroških in mladinskih oddaj, op.p.), tako da sem že bil nekako v stiku s tem svetom, ki me je privlačil. Skupaj sva si ogledala ogromno filmov in gledaliških predstav. Med drugim sem na nacionalni televiziji aktivno sodeloval – kot mladi novinar –  pri priljubljeni oddaji Firbcologi. Da pa se pripravlja avdicija za nov film, pa sem izvedel prek prijateljev. Izbrali so me in akcija! Poleti 2024 smo snemali, večinoma v Ljubljani. Trideset snemalnih dni se je nabralo. Super izkušnja.

Sodeloval si s prepoznavnimi imeni iz sveta gledališča in filma kot so Marko Mandić, Manca Dorrer, Zvezdana Mlakar, Gojmir Lešnjak in še bi lahko naštevali. Tvoja filmska starša sta bila Iva Kranjc in Matej Puc.

Tako je. S slednjima sem se odlično ujel in tudi ostalimi, ki jih navajate. Največ pa smo se mladi igralci družili z Manco Dorrer, filmsko učiteljico, ki je z nami pred snemanjem delala na igralskih veščinah.

Matej Puc je Maksov filmski oče. (Foto: Fabula)

So za film že pred premiero izvedeli tudi tvoji #calcitvolley odbojkarski kolegi?

Nekateri so. Snemali smo namreč med poletnimi počitnicami, ko ni šole in treningov. Po oktobrski mednarodni premieri v nemškem Chmenitzu in nato Ljubljani, pa so seveda izvedeli. Sošolci in sošolke ter soigralci, saj sem zaradi promocijskih obveznosti doma in v tujini manjkal pri pouku in na odbojkarskih treningih. Odzivi odbojkarskih kolegov so bili dobri, pozitivni. Nekateri so si film že ogledali, drugi pa, upam, da si ga še bodo.

Leto 2025 si boš torej zapomnil predvsem po filmski premieri in pa uspešni odbojkarski reprezentančni akciji?

Srebro za Slovenijo na srednjeevropskem prvenstvu v Mariboru (U-16) v januarju, pa nato zaključek osnovne šole v domačem Mengšu, začetek novega šolskega leta na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, jesenska nepozabna filmska premiera v Nemčiji in vse aktivnosti, ki so jo spremljale ter na koncu še decembrska Zlata rola so res zaznamovale minulo leto. Pestro je bilo in hkrati zelo lepo. Dobra izkušnja za življenje. Tudi krmarjenje med tremi aktivnostmi (šola, odbojka, film), ki zahtevajo veliko časa, energije in osredotočenosti je bila dobra naložba za prihodnost. Naučil sem se dobro in učinkovito razporejati čas.

S slovensko reprezentanco do 16. leta je Maks (3) januarja lani osvojil drugo mesto na srednjeevropskem prvenstvu v Mariboru. (Foto: OZS)

Maks čez deset let? Profesionalni odbojkar ali filmski igralec?

Ne eno in ne drugo. Ta hip se vidim povsem drugje. Zanima me naravoslovje (tako kot filmskega Elvisa, ha ha) in moji cilji so povezani s študijem in poklicem na tem področju. Zanimata me fizika, kemija, astronomija. Ne izključujem pa tudi možnosti, da me ne bi pritegnila še kakšna morebitna nova filmska ali televizijska priložnost.

 >>> DIREKTNE TRI ODBOJKARSKE

Zakaj in od kdaj odbojka?

Aleš Koštomaj, ki je sodeloval s kamniškim Calcit Volleyjem je bil moj osnovnošolski učitelj športa v Mengšu in tako  glavni »krivec« za mojo odbojkarsko zgodbo. Kot šestošolci smo Mengšani postali regijski prvaki. To me je še bolj pritegnilo, motiviralo in navdušilo za odbojko. V sedmem razredu osnovne šole sem začel s treningi v kamniškem Calcit Volleyu. Mislim da sta se za odbojko prek vadbe v šoli tako navdušila tudi od mene starejša Mengšana Jon Jensterle in Erazem Šoštar. Tu pa tam se še vrnem na mojo osnovno šolo, pogledam kakšno tekmo ali trening mladih Koštomajevih odbojkarjev. Upam, da bo še kdo naredil korak naprej in odšel v Calcit Volley ter tako nadgradil znanje in se morebiti našel v tem atraktivnem športu. Za odbojko sem že navdušil tudi mlajšega brata. Odbojka je res lep šport, ki ga bom igral vse življenje. V dvorani, na mivki. Tudi ta različica mi je izjemno všeč, lani poleti sva s klubskim soigralcem Matevžem Mihelčičem zmagala na enem izmed prvih poletnih turnirjev v kategoriji do 16 let.

Kaj te pri odbojki najbolj navdušuje, privlači?

Dejstvo, da gre za ekipni šport, kjer pa ni fizičnega kontakta s tekmeci. Tako še bolj pride do izraza tehnična in taktična kompetenca. Hkrati je pri odbojki zelo pomembna osredotočenost, z glavo moraš biti vseskozi pri stvari in izjemno hitro razmišljati o možnih rešitvah. Lep izziv torej.

Igraš na poziciji podajalca oziroma organizatorja igre. Kdo so tisti posamezniki in posameznice na globalni in lokalni ravni, ki jih odbojkarsko občuduješ in jih lahko izpostaviš?

V Sloveniji je to Dejan Vinčič, ki je postal ikona slovenske odbojke. Na mednarodni ravni bi izpostavil Italijana Simoneja Ginalleija pa Bolgara Simeona Nikolova, ki je pozornost pritegnil zaradi napadalnih akcij. Njegove poteze so izjemne, kreativne. Pozorno spremljam vse kamniške podajalke in podajalce, od najboljše moške trojke (Ogulcan, Blažević, Drnovšek), sem seveda že imel priložnost trenirati z Nikom Drnovškom.

Komu iz #calcitvolley posadke pa žogo podajaš naprej in kakšno vprašanje imaš zanj/zanjo?

Naj bo Žiga Planinc, naš fizioterapevt. Vprašanje: Žiga, povej kateri tvoj fizioterapevtski »poseg« ti je najbolj ostal v spominu?

MAKSOVA MUZIKA, ZA MOTIVACIJO IN NAVDIH: THE SCRIPT, HALL OF FAME.

Z Maksom smo o odbojki, filmu, šoli in ostalih izzvih klepetali v mengeški Mestni kavarni.