Ko sem ga –  pisec teh vrstic – prvič opazil na naši tribuni, sem takoj vedel/videl, da gre za enega izmed tistih, ki imajo ligaško soboto v krvi. Občutek ne vara. Po vnosu nekaj dodatnih spremenljivk in vljudnostnem klepetu v navijaškem kotičku pred kamniško »halo«, sem ga umestil v pravi kontekst. Le pravega imena moja – neumetna inteligenca – v prvem poskusu ni uspela sprocesirati. Kovinotehna Savinjska Polzela? Da, da. Veljko? Vojko? Ne, ne …

Pred tretjo tekmo #calcitgirls v finalu končnice letošnje Sportklub prve odbojkarske lige v mariborskem Taboru, ki ga naš tokratni sogovornik zelo dobro pozna v vlogi navijača, trenerja in akterja na igrišču, je vse jasno. Rajko, Rajmond, Rale. 202 centimetra visoki nekdanji vrhunski košarkar, Rajko Rituper, je eden izmed visokih in glasnih košarkarskih mož, ki jih lahko srečate na kamniški odbojkarski tribuni. Ob nekdanjem tekmecu s košarkarskih parketov, Vladimerju Boisi, pa mlajših košarkarskih kolegih Janu Mačku, Gabru Ožegoviču in Lianu Boisa. Fantje na kamniški in ostalih slovenskih tribunah navijajo za odbojkarske hčere, žene, sestre. Starejša dva skorajda nikoli ne manjkata! Z Rajkom, očetom naše blokerke Lare Rituper, sva na tribuni klepet pričela po eni izmed domačih tekem. Predlogo je trajalo, tem ni zmanjkalo. Hišnik Refik nama je ugasnil razsvetljavo, kar je bil signal za odhod domov in virtualno nadaljevanje v naslednjih dneh in tednih …

Pred tridesetimi leti ste v Mariboru s Košarkarskim klubom Kovinotehna Savinjska Polzela osvojili pokalni naslov, čeprav je bila na tistem turnirju četverice izrazit favorit ljubljanska Olimpija. Jutri vašo Laro in dekleta iz Calcit Volleya prav tam, v Taboru, čaka tretja tekma finalne serije odbojkarskega državnega prvenstva 2025/2026. Lahko dekleta po dveh tesnih porazih zmagajo in finalno serijo vrnejo v Kamnik? Boste na tribuni?

Zakaj pa ne. Upam. Športniki se ne predamo kar tako. Dekleta so na prvih dveh tekmah dokazale, da se lahko enakovredno kosajo z branilkami naslova. Obakrat je bilo zelo tesno in napeto. Poškodbam v ekipi navkljub bo tako tudi jutri v Mariboru. Prepričan sem in verjamem v ekipo. Seveda bom na tribuni, tu ni dileme.

Ekipni športi in posledično vikendi na tribunah imajo v vaši družini pomembno mesto.

Bo držalo. Bil sem aktiven košarkar, kasneje trener, tudi v članskih selekcijah. V tej vlogi sem še vedno močno prisoten v mlajših selekcijah, to mi najbolj ustreza. Kot oče pa sem strasten odbojkarski navijač. Vse tri hčere so bile oziroma so še vedno odbojkarice. Lara v Kamniku. Spremljanje odbojke je zame sprostitev. Hupe, bobni, glasno navijanje. To me je »dvignilo« kot igralca, zato skušam dati vse od sebe tudi kot navijač. V Kamniku in na gostovanjih. Ob ritmu izkušenih slovenjgraških bobnarjev in mladih kamniških narekovalcev ritma na tolkalih je vse še precej lažje. Posrka te … Upam, da se nam tolkalci pridružijo tudi jutri. Sedmi igralec šteje!

Rajko in nad njim Vladimer. Oba s hupo. Glasno, v ritmu koroških bobnarjev, za Kamn´k!

Na Polzeli, kjer ste kot košarkar pustili največji pečat, so bili gledalci neverjetni. Glasni, strastni …

Res je, najlepša leta moje kariere. Uspehi, druženje, strastno navijanje. Prišel sem leta 1994 in sicer iz srbskega Zaječarja. Oče je Slovenec, Savinjčan. Odšel in ostal je v Srbiji, tam spoznal mojo mamo. V Srbiji sem rojen, tam se odraščal. Pri 19 letih sem kot košarkar prišel  v Slovenijo in takoj zaigral za člansko ekipo Hopsov. S Polzelo smo v pokalnem tekmovanju kmalu premagali tudi Olimpijo, ki je veljala za nepremagljivo. Legendarni Zadarčan in nekdanji jugoslovanski reprezentant Veljko Petranović je bil »motor« naše ekipe v kateri so bili moji soigralci med drugimi tudi mladi Goran Jagodnik, Klemen Zaletel,  Primož Kobale, Miha Čmer, Matjaž Cizej, pa takrat že zelo izkušeni ligaški igralec, Kranjčan Jurij Stavrov. S trenerjem Borisom Zrinskim smo spisali lepo zgodbo.

Zaigrali pa ste tudi za slovensko reprezentanco.

Uvrstil sem se tudi v slovensko reprezentanco, moji soigralci so bili Marko Milić, Matjaž Smodiš, Slavko Duščak … Državljanstvo  sem dobil po očetu. V  Slovenijo sem kot otrok redno prihajal na počitnice in smučanje, tako da sem doma tu in tam. Zdaj predvsem tu. V Savinjski dolini sem spoznal partnerico Sašo in ostal tudi po karieri.

Ste pa še vedno močno vpleteni v košarkarski svet …

Seveda, brez oranžne žoge ne gre. Z Boštjanom Nachbarjem (NBA-jevec je med drugim igral tudi za Polzelo, op.p.) sva se srečala v reprezentanci, kasneje pa me je povabil k snovanju projekta, ki živi še danes. Košarkarski kamp Boki Nachbar je neke vrste zgodba uspehu, letos bo na sporedu dvajseta izvedba. Z nekdanjo slovensko reprezentantko Mojco Markovič in Miho Čmerem tvorimo jedro organizacijske ekipe. Julija bomo v Kopru. V dveh klasičnih tedenskih izmenah in za uvod še v krajši in intenzivnejši »pro-skills« varianti za mlade upe, ki so še kanček bolj ambiciozni in že resno vpeti v košarkarski svet. Seveda nas v Kopru vedno pozdravi tudi Boštjan, ki sicer živi in deluje v Barceloni. V preteklosti smo gostili otroke iz petnajstih držav, pestro je. Fantje in dekleta, ki že imajo košarkarsko predznanje in ga pri nas nadgradijo, preživijo lep in aktiven teden v družbi vrstnikov.

Prihajajo tudi mladi Kamničani, kjer je na prvem mestu sicer odbojka?

Ne bom trdil da zagotovo, je pa velika verjetnost, ogromno otrok je namreč v teh dveh desetletjih vadilo z nami. Spremljam kamniški Calcit Basketball, vem da domžalski as Jan Zemljič izhaja iz kamniškega kluba. V tej dvorani, kjer sem redni gost na odbojkarskih tribunah, sem že bil aktiven tudi v košarkarski vlogi in sicer kot trener ekipe Nazarje.

Pa ste tu že vrgli na koš?

Ne, nisem. V Kamniku je v centru moje pozornosti mreža. Odbojkarska mreža! Jih opazim, tu pa tam me ovirajo (koši, op.p.) pogled na odbojkarsko igrišče. Ampak zdaj že vem, kje so tista sedišča na Šolski 1, ki mi omogočajo najboljši pogled na odbojkarsko igrišče. Uživam in navijam! Koš me takrat ne zanima. Če je v Kamniku dvojni spored, si po ženski tekmi ogledam še moško odbojkarsko tekmo. Vrhunska odbojka, en večer, dve tekmi …

Kako pa se vi znajdete z odbojkarsko žogo?

Znajdem se. V košarkarskih krogih smo si tu pa tam, ob začetku sezone, privoščili kakšno nogometno partijo, odbojko zgolj občasno. Sem pa kasneje poskusil z rekreativnim igranjem odbojke na mivki. Za zabavo in sprostitev, lep izziv.

Hvala, Rajko in se vidimo > na odbojki!

Seveda. Ob tej priložnosti obema ekipa CALCIT VOLLEYA čestitam za uvrstitev v veliki finale in držim pesti, da se serija konec tedna vrne v Kamnik!