Oktobra smo se za #natribunah družili z navijači in obiskovalci naših drugoligaških ekip. Pa ta mesec? Na derbiju SPORTKLUB prve moške odbojkarske lige CALCIT VOLLEY proti ekipi ALPACEM KANAL smo naleteli na zakonca Okroglič.  Aleksander in Meta sta iz prvih vrst naše tribune na Šolski spremljala tekmo calcitovcev proti  Alpacem Kanalu. Na igrišču sta bila – v različnih dresih – aktivna njuna Jure in Grega. Starejši in mlajši sin. Oba vrhunska odbojkarja. Tako kot nekoč tudi Meta, ki smo jo po tekmi pocukali za rokav.

Za nami je še ena odbojkarska klasika  »Kamnik – Kanal«. Koliko teh tako imenovanih večnih derbijev pa ste vi, Meta, že spremljali v živo?

Na odbojkarske tekme hodim skupaj z možem Aleksandrom in do sedaj nisva zamudila praktično nobenega derbija Kanalcev in Kamničanov z najinima sinovoma na igrišču. Odbojka me spremlja že vrsto let, jaz pa njo. Na domače in  tudi na tekme  v tujino se odpraviva, če nama le dopušča čas.

Seveda ste lahko upravičeno ponosni na oba sinova. Jure in Grega sta odlična odbojkarja. Pa spremljanje takšne tekme, kjer sta tekmeca? Je za vas in moža, predvidevamo, še posebej čustveno?

Seveda sva še kako ponosna na najina fanta. Tu pa tam me pred tekmo kdo povpraša za koga bom navijala in največkrat jim rečem, da na takšna nesmiselna vprašanja pač ne odgovarjam. Ker imam več odbojkarske kilometrine, bi rekla, da je Aleksander na tribuni precej bolj čustven, jaz pa bolj racionalna. Spremljam igro, poteze, …

Vi, kot bivša odbojkarica (Meta Okroglič je bila članica blejskega odbojkarskega kluba, op.p.) in zdaj trenerka, tekme spremljate tudi skozi oči strokovnjakinje in ne le navijačice, mame. Poznate praktično vse skrivnosti te lepe igre. V zadnjih letih je slovenska odbojka priča velikemu “boomu”, očitno slovenski klubi in zveza dobro delajo, mlade po Sloveniji odbojka vedno bolj privlači? Kaj opažate vi?

Res je, dobro se dela, posledično so tu tudi rezultati, mladino odbojka privlači. To dejstvo me veseli. Predvsem naše reprezentantke in reprezentanti so naredili veliki »boom«, ki ga omenjate.

Tako Kanal kot Kamnik veljata za odbojkarski mesti, kjer ima odbojka prvo mesto med ekipnimi športi z žogo. Kakšne so po vašem opažanju podobnosti med obema mestoma? Pa razlike? Primorske in Gorenjske specifike ter značaj?

Tu se bom vrnila v preteklost, ko sem bila še sama odbojkarsko aktivna. Povsod po Sloveniji smo bili aktivni predvsem domačini. Povsod je bila prisotna pristna odbojkarska strast! Menim pa, da smo Gorenjke in Gorenjci, še precej bolj trmas­ti in borbeni. Moji odbojkarski spomini povezani s Kamnikom? Veliko jih je, eden izmed njih sega že dobra štiri desetletja nazaj. V Kamniku vsi poznajo Marjana Novaka – Škatlo, z njim sem takrat večkrat igrala na turnirjih mešanih ekip v sosednji Avstriji.

Kamniški odbojkarski delavci vas torej, kot bivšo odbojkarico, dobro poznajo. Predvsem vrstniki in vrstnice?

Tako je, dobro se poznamo. Z nekaterimi imam res pristne prijateljske odnose. Ko sem še trenirala odbojko, kot mala deklica, me je na svoje tekme v Kamnik pogosto pripeljal brat (med drugim je igral tudi za mariborski Stavbar, op.p.). Na odbojkarskem parketu sem bila aktivna več kot štiri desetletja. Najprej kot igralka, nato trenerka. Vse se je začelo na Bledu, nadaljevalo v Avstriji, končalo v Novi Gorici. Po Juretovem rojstvu pa sem še pomagala kanalskemu ženskemu klub Neptun in sicer  v pomembnih kvalifikacijskih tekmah.

Jure in Grega sta torej odbojko imela na dlani …

V otroštvu sva jima z možem omogočila spoznavanje z različnimi športi. Seveda pa sem za njune simpatije do  odbojke »kriva«, priznam, prav jaz!

Z možem pogosto prideta v Kamnik, tudi ko ni tekem?

Če nama le dopušča čas, rada prideva v Kamnik. Meni je skorajda bolj domač kot katerokoli drugo mesto na Primorskem. Ampak, da se razumemo, povsod se rada sprehajam in uživam v naravi. Zelo lepo je tudi v Kanalu, kjer sem si ustvarila družino. Pa seveda na Bledu in tudi v Kamniku se bomo še srečali.