Aja Uršič ni le vaditeljica najmlajših odbojkaric v Calcit Volleyju, je tudi učiteljica. Na OŠ Toma Brejca Kamnik poučuje tuji jezik, kar v času pouka na daljavo predstavlja še poseben izziv. Nikoli si ni predstavljala, da bo otroke novih besed namesto izza katedra učila prek spleta, kot to počne v zadnjem obdobju.

Vsi smo se znašli v situaciji, ki ni vsakdanja, življenje pa se je konkretno postavilo na glavo tudi učencem in učiteljem. Aja Uršič priznava, da situacija ni enostavna, posebej zato, ker poučuje angleščino na razredni stopnji. »Ker so učenci doma, me ne slišijo. Zato jim pripravljam različne video in avdio posnetke, interaktivne učne liste, kvize in podobno,« razloži Aja, ki je v vlogi učiteljice šele drugo šolsko leto. Predajanje znanja učencem je, tako kot učenje na daljavo, terjalo veliko prilagajanja. »Na začetku je bilo nekaj zmede, tudi učitelji smo se še lovili. A po šestih tednih smo vsi našli način dela, ki nam najbolj ustreza in se navadili.«

Njenim učencem angleščina tedensko vzame približno 45 minut časa, običajno pa jo imajo na urniku dvakrat tedensko. »Enkrat se besedišča učijo prek pesmic, drugič prek video in avdio posnetkov. Kar nekaj je tudi gibalnih nalog, saj si nove besede lažje zapomnijo ob gibu in skozi igro,« Aja opisuje zadolžitve njenih učencev zdaj, ko ne sedijo v razredu. Tudi takrat, ko so za svojimi šolskimi mizami, pa se v njeni učilnici ne počiva prav veliko, saj se je učenje skozi gibanje in igro v njenem razredu izkazalo za zelo uspešno.

Pohvale učencem v tem obdobju pomenijo še toliko več

Osebni stik je zelo pomemben in Aja ga s svojimi učenci ohranja tudi zdaj, ko jih nima v razredu. »Z učenci in starši smo dnevno v stiku, ko pošiljajo naloge. Nekateri potrebujejo pri učenju dodatno pomoč in te pokličem prek video klica, da skupaj rešimo naloge ob dodatni razlagi.«

Priprava gradiva in pogovor z otroci in starši Aji zapolni dobršen del dneva, pred računalnikom tako presedi tudi do deset ur dnevno. A vse se poplača, ko na ekranu zagleda vesele obraze svojih vedoželjnih otrok. »Ne znam opisati tistega občutka, ko učencu poveš, da si je z lastnim trudom in vztrajnostjo zaslužil dodatno zvezdico. Ko vidiš njegov nasmeh na obrazu, ponos, veselje in skakanje do stropa,« te posebne, neprecenljive trenutke v dnevu opisuje Aja. A otroci vendarle nestrpno pričakujejo, da se bodo lahko vrnili med šolske klopi in svoje prijatelje. »Vsi mi pravijo, da bi bili raje v šoli. Pogrešajo svoje sošolce in tudi nas učitelje. Večina upa, da bo tega kmalu konec.«

Starši v istem čolnu kot učitelji

Večje breme poučevanja je v času zdravstvene krize padlo na ramena staršev, kar je obremenjujoče predvsem za tiste, ki morajo poleg razlaganja snovi svojim otrokom od doma opravljati še službene dolžnosti. Učitelji jim pridejo nasproti tako, da tedensko pripravljajo gradiva, ob katerih so učenci čim bolj samostojni, a predvsem pri tistih najmlajših je pomoč staršev še vedno potrebna, saj še ne berejo dovolj dobro. »V 99 % so odzivi staršev pozitivni, se pa vedno najde kakšen, ki mu to pač ni všeč.«  Aja priznava, da jo ti negativni komentarji, tudi takšni z družabnih omrežji, ki ne letijo neposredno na njo, prizadenejo, a v isti sapi dodaja, da ima s starši v razredu dober odnos. »S starši odlično sodelujemo in prav zaradi obojestranskega sodelovanja je vse skupaj mnogo lažje. Hvaležna sem vsem staršem in kapo dol vsem tistim, ki poleg svoje službe pomagajo še svojim otrokom.«

Želja po poučevanju je tlela že od malih nog

Že kot deklica je sanjala, da bi nekoč postala učiteljica. Vzgled je imela v mami učiteljici, ki jo je doma opazovala med popravljanjem testov. »Že v osnovni šoli sem sanjala, da bom enkrat učiteljica. Doma imam šest in pol let mlajšo sestro in velikokrat sva se doma igrali ‘šolo’, jaz učiteljica, ona učenka.« Poklic učiteljice danes zanjo ni le služba, temveč poslanstvo. »Od nekdaj sem do mlajših čutila odgovornost, da sem jim vzgled. Nikoli, niti za trenutek ne nehaš biti učitelj, niti doma, niti nikjer drugje.« Odločitve, da je stopila na pot učiteljstva, ne obžaluje. »Občutek, ko vidiš učence, ko jim nekaj uspe po določen času, ko vidiš napredek, je neprecenljiv.«

Ko odloži šolsko kredo, v roke prime žogo in se prelevi v vaditeljico odbojke

»V osnovni šoli smo s skupino deklet redno obiskovale šolsko športno dejavnost, ki jo je takrat vodil Franci Kramar – Cico. On je bil tisti, ki me je navdušil za odbojko. Pokazal nam je, kaj pomeni ekipni šport in da smo vse enako pomembne.« Počitnice na morju odtlej niso bile le plavanje in poležavanje na plaži. Družina je skupaj preigrala veliko ur odbojke na mivki. Aja je svojo ljubezen do odbojke le še poglabljala in prišla do točke, ko se je odločila svojo predanost športu in znanje prenašati na najmlajše.

Med deklicami v njeni odbojkarski skupini je kar nekaj takšnih, ki jih poučuje v šoli ali pa se poznajo vsaj s šolskih hodnikov. Na začetku odbojkarske sezone so zato sedli v krog in postavili pravila, ki bi preprečila morebitne zadrege in neprijetnosti zaradi Ajine dvojne vloge. Pa so kakšne razlike med Ajo učiteljico in Ajo vaditeljico? »Mislim, da sem v obeh vlogah kar podobna. Najbolj pomembno se mi zdi, da sem v obeh vlogah to jaz. Tako v vlogi učiteljice kot vaditeljice sem postavila pravila, ki se jih vsi držimo. V obeh vlogah sem zelo sproščena, počutim se domače. Znam biti stroga, ko je to potrebno. Pri svojem delu vedno zahtevam red in disciplino, saj se edino tako lahko največ naučimo. Hkrati pa se še vedno zabavno in hecamo.«

»Ko igralka vztraja, se muči in ji, recimo, spodnji servis uspe v dvajsetem poskusu. Tisto veselje in iskrice ponosa v očeh. Pa seveda napredek posamezne igralke. Ko se spomnim, kako je bilo na začetku in ko vidim, kako je bilo na zadnjem treningu, je občutek tudi osebnega uspeha odličen,« pa Aja za konec opiše še najlepše trenutke na treningih Calcitovih minik. Kot verjetno vsi, ki ste prebrali Ajino zgodbo, pa tudi ona upa, da se kar najhitreje vrnemo v staro življenje ter zaigramo kakšno partijo odbojke na mivki.