Je biti športnica in mama težko ali lepo? Je celo oboje? Le tri mesece po porodu se je Olivera Kostić vrnila v pogon, nadeli so ji celo kapetanski trak. Velika sprememba v življenju ji je marsikaj v življenju postavila na glavo, a našla je način, kako žonglirati med odbojko in družino, med prijateljicami in sinom.

Olja, si profesionalna športnica. Treniraš dvakrat dnevno, ob tem imaš še številne tekme. Poleg tega pa si tudi mama še ne dveletnemu sinu. Babic in dedkov nimaš ravno pri roki, da bi prevzeli varstvo. Iskreno, ima zate dan dovolj ur? Se ti zdi, da imaš kdaj vsega čez glavo preveč? Včasih se mi res zdi, da so dnevi prekratki, da bi lahko postorila vse, kar moram narediti kot mama in kot profesionalna športnica. Včasih je vse super in se vse da, kdaj pa ne vem, kje se me drži glava. Šalim se, Vuk je v resnici zelo priden otrok in že od samega začetka ni bilo z njim nikakršnih problemov s spanjem. On mi je vse zelo olajšal!

Se kdaj počutiš krivo, ker si odsotna zaradi treningov, tekem, potovanj? Lahko bi rekla, da največji davek v profesionalnem športu plača družina oziroma ljudje, ki so ti blizu. Veliko je odrekanja. Mislim, da sin še ne razume dela, ki ga njegova starša opravljava, se pa oba zelo trudiva, da nadoknadiva čas, ko naju ni blizu. Po koncu sezone sem si vzela čas zase in za družino, na morju smo bili mesec in pol, ter skušali nadoknaditi čas, ki ga je tekom sezone za družino bolj malo. Trenutno je pri nas vse v znamenju avtomobilčkov, avtobusov in ostalih igrač za fante, ki ga zelo zanimajo.

Že kaj pogrešaš odbojkarski ritem? Še malo in se bo začelo. Pogrešam odbojko. Dvanajst let sem profesionalna odbojkarica in navajena sem na ritem, ki ga šport prinaša s seboj.

Včasih imam občutek, da če je neka športnica tudi mama, dobi stigmo. Zdi se mi, da se jo začne jemati z rezervo. Da se dvomi o njeni prihodnosti športnice, o tem, kakšnih rezultatov je zmožna. Si tudi ti imela kdaj takšen občutek? Pri meni sta bila red in disciplina vedno na prvem mestu, tako funkcioniram kot mama in kot športnica. Osebno nimam nikakršnih predsodkov do športnic, ki so mame. Tudi zase nikoli nisem imela občutka, da zaradi tega česa ne zmorem ali pa da dvomim vase. Tudi, če bi v klubu tako razmišljali, me verjetno ne bi poklicali le tri mesece po porodu.

Kako so v ekipi in v klubu sprejeli novico o tvoji nosečnosti? Zgodilo se je namreč tik pred končnico prvenstva. Prvi, ki je izvedel za mojo nosečnost, je bil predsednik Hribar. Bilo je tik pred koncem sezone. Lahko bi rekli, da je bilo z moje strani malce neprofesionalno, gledano časovno, a v tistem trenutku sem čutila, da je zame prav, da preneham z odbojko, takoj, ko sem izvedela za nosečnost.

Vajena si biti aktivna prav vsak dan. Si bila tudi med nosečnostjo? Ne, med nosečnostjo nisem bila aktivna in ta odmor mi je prav dobro del!

Po porodu si se zelo hitro vrnila nazaj v odbojkarski ritem. Koliko časa si bila na porodniški? Ne prav dolgo, kajne? Tudi to me zanima, ali je bil povratek nazaj v tekmovalni ritem težak. Zanima me iz dveh plati – na nek način odtegnitev od otroka in povsem fizično, porod za žensko telo vendarle ni mačji kašelj. Lahko rečem, da imam dobro genetiko, ki dela v mojo korist. Nosečnost in porod sta minila povsem mirno, tako da povratek ni bil tako težak, kot sem si sama predstavljala, da bo. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila odločitev, da se vrnem že po treh mesecih, prava. Imela sem Janovo podporo in podporo družine, tako da okrog dojenčka ni bilo problemov.

V kolikšni meri te je materinstvo spremenilo? Materinstvo oziroma starševstvo je najtežja življenjska preizkušnja in vsak dan znova se učiš nove stvari. Zdaj, ko sem mama, vem, da imam v sebi moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam, istočasno pa tudi strahove, za katere niti nisem vedela, da obstajajo.

Kako pa je materinstvo vplivalo na tvojo povezanost z ekipo? Imaš sedaj manj časa za soigralke? Se ti zdi, da kaj zamujaš? Trudim se uskladiti vse – prijateljstvo s soigralkami in čas, ki ga imam z družino. Vesela sem, da imam v ekipi razumevajoča dekleta, ki imajo potrpljenje za mamo Oljo. Nekatere med njimi so mi sina celo čuvale, ko sem rabila pomoč.

Morda težko vprašanje, a poizkusiva. Bi zase rekla, da si boljša mama ali športnica? In zakaj? Uuuh, težko vprašanje. Mogoče bo nanj lahko odgovoril Vuk čez nekaj let, sama nisem tako samokritična, haha. Trudim pa se biti boljša mama.

Zdaj, ko poznaš prednosti in pasti profesionalnega športa – boš v prihodnosti svojemu sinu svetovala, da se poda v športne vode ali ne? Ja, vsekakor. Mislim, da je šport v času, v katerem živimo, najbolj zdrav način življenja. Izkušnje, ki jih prinaša s seboj, vse to, kar te šport nauči in kako gradi tvojo osebnost, to pretehta vsa odrekanja in vse pasti, ki jih nosi s seboj.