S četrtim zaporednim naslovom državnih prvakinj so odbojkarice Calcit Volleyja postale najbolj uspešna slovenska ženska odbojkarska ekipa zadnjega desetletja. Tri so osvojile pod vodstvom Gregorja Rozmana, dva, ko je bil na trenerski klopi Gašper Ribič, za zadnjega pa sta zaslužna oba, tako Rozman kot Ribič. Zaradi zdravstvenih težav je pred začetkom končnice svoje trenersko mesto moral zapustiti Rozman, Kamničanke pa je nato do naslova popeljal Ribič. Seveda pa moramo omeniti še Francija Obolnarja, ki je leta 2010 v Kamnik pripeljal prvi naslov državnih prvakinj.

Gregor, potem ko ste morali nenadoma zapustiti kamniško klop, ste svojega naslednika, če se nekoliko pošalimo, dobro vpeljali v svoje delo.

»Gašper je trener najvišje ravni in kvečjemu sem se jaz v začetku učil od njega. Poznam ga že kot igralca in ni treba posebej razlagati, za kakšnega trenerja gre. Prepričan sem bil, da bodo dekleta z njim prišle do končnega cilja, kar se je nato v finalni seriji samo še potrdilo.«

Naslov državnih prvakinj ni bil presenečenje, pravzaprav je bil pričakovan?

»Da, to je res, saj so že pred začetkom sezone vsi napovedovali, da bo Calcit Volley prvak. Zadnje desetletje je Calcit Volley prevzel primat najboljšega ženskega odbojkarskega kolektiva v Sloveniji. Dejansko smo prehiteli večne tekmice, Mariborčanke, kar se tiče naslova državnih naslov. Tudi zato iz tega vidika naslov ni presenečenje. Je bil pa zato naslov, po dveh neizpolnjenih mikro ciljih, v Pokalu Slovenije in srednjeevropski ligi, toliko slajši.«

Kakorkoli že, za vami je ena najbolj turbulentnih sezon na kamniški klopi. Začelo se je z nesrečno registracijo Neneh Sillah, nadaljevalo s poškodbami, boleznimi in na koncu še vašimi zdravstvenimi težavami.

»Resnično se je v minuli sezoni marsikaj dogajalo. S tem ko Sillah v prvem delu sezone ni mogla igrati, se nam je podrl uspešen nastop v kvalifikacijah lige prvakinj, potem so se nam vlekle poškodbe, nekaj časa Lucille Charuk, potem Maše Pucelj, vmes tudi Ane Marije Vovk, tako da je bilo težko načrtovati formo. Ekipo smo dobesedno sestavljali iz tekme v tekmo in šele proti koncu sezone smo se za silo ‘zakrpali’. Vse to se je potem moralo nekje poznati. Na žalost je bilo to v srednjeevropski ligi in v pokalnem tekmovanju, toda na koncu je naslov državnih prvakinj vendarle najbolj pomemben.«

V finalu državnega prvenstva je nekoliko presenetljivo igral GEN-I Volley, ki je v polfinalu izločil vaše večne tekmice, Novo KBM Branik.

»Lestvica je bila na koncu realni pokazatelj dogajanja skozi vso sezono. Dejansko smo bili mi, Maribor in Nova Gorica tisti, ki smo odstopali od drugih, čeprav so bile tudi druge ekipe sposobne pripraviti kakšno presenečenje. Res je, da je GEN-I Volley v polfinalu končnice presenetil Mariborčanke, ki so vse od finala pokala začele padati v svoji igri in od takrat naprej niso bile več prave. Še kako se jim je poznala odsotnost Monike Potokar, so si pa Novogoričanke zaslužile finale.«

Iz leta v leto opažamo, da je povprečna starost igralk v slovenski ligi vse manjša. V njej je vse manj izkušenih igralk. Kako preprečiti ta odliv, saj je tudi slovenska reprezentanca vedno mlajša?

»To je rak rana slovenske ženske odbojke. Da je v prvi slovenski ligi toliko mladih igralk, že za reprezentančni razvoj ni dobro. Ne smemo pozabiti, da je to članska liga in da bi v njej morale igrati članice in najboljše mlade igralke, ki se prebijajo naprej. Toda v zadnjih letih veliko igralk po koncu srednje šole konča z igranjem aktivne odbojke, če ne takrat, pa potem po koncu študija. To je odraz stanja v slovenskem ženskem odbojkarskem prostoru, kako to rešiti pa … Lahko bi imeli na to temo veliko okroglih miz, pa ne vem, ali bi prišli do konca. Žal z izjemo Calcita in Branika, v zadnji sezoni deloma tudi GEN-I Volleyja, ni kluba, ki bi bil pripravljen vložiti nekaj več denarja v razvoj ženske odbojke. V zadnjih letih se pojavljajo govorice, da mi in Mariborčanke poberemo vse najbolj perspektivne odbojkarice iz okoliških klubov, toda kam naj te igralke gredo, če se želijo resneje ukvarjati z odbojko? Želim si, da bi bilo vsaj pet šest klubov sposobnih, da bi tudi z nekimi finančnimi pogoji tem igralkam omogočili, da bi dlje časa ostale v odbojki. Če nič drugega, vsaj na polprofesionalni ravni.«

Tako kot je nekoč že bilo v Novem mestu, Kopru, tudi Ljubljani, ki je spet ni več na slovenskem ženskem odbojkarskem prvoligaškem zemljevidu?

»Žal tega ni več, ampak roko na srce, tudi igralk, ki bi bile pripravljene prestopiti v Calcit, Branik ali GEN-I, ni prav veliko. In tu je še ena od težav. Če bi bili tudi drugi klubi finančno sposobni v svoje vrste pripeljati dve, tri kakovostne tujke, bi to že pomenil dvig kakovosti in verjetno bi tudi domače igralke dlje časa igrale odbojko na prvoligaški ravni.«

Ena od prednosti Calcit Volleyja je tudi ta, da ima svojo drugo ekipo v 1B. DOL.

»Zagotovo, kajti na ta način mlajše igralke pridejo do kakovostnejših tekem in nenazadnje tudi treninga, koristi od tega pa ima tudi prva ekipa. Večja kot je baza domačih igralk, boljše je, na ta način pa se omogoča tudi razvoj trenerskega kadra, kar je tudi samo plus za klub.«

Ali boste tudi v prihodnji sezoni ostali v Calcit Volleyju?

»Za zdaj ni še nič dokončnega. Z vodstvom kluba smo si pustili vrata odprta. Na vsak način bi rad še naprej pomagal klubu, videli pa bomo, na kakšen način. Biti šest let trener prve ekipe je dolgo obdobje, v tem času sem postal del te sredine in veseli me, da tudi s klubske strani prihajajo podobni signali, zato upam, da bomo našli določeno vrsto sodelovanja. Težko pa rečem, v kakšni obliki. V vsakem primeru sem prepričan, da bo Calcit Volley nadaljeval svojo pot, da bo še naprej zagotavljal optimalne pogoje za razvoj ženske odbojke in da bo tudi v prihodnji sezoni glavni kandidat za osvojitev obeh domačih lovorik.«