Poškodbe so del športnega vsakdana, soočanje s poškodbo pa ena najbolj travmatičnih izkušenj, ki lahko doletijo športnika. Mnogokrat je odziv športnikov na poškodbe odločujoč dejavnik uspešnosti ali neuspešnosti njihove nadaljnje kariere, saj nemalokrat predstavlja vzrok za predčasno prekinitev športne poti. Katja Mihevc, blokerka v dresu Calcit Volleyja, je primer motivirane športnice, ki je iz svoje najtežje poškodbe izvlekla veliko.

Katja, sezona 2018/19 se je zate končala na način, ki se ga vsak športnik najbolj boji. V tvojem primeru je bilo še toliko težje, ker se je to zgodilo že na prvi uradni tekmi sezone. Si takoj vedela, da se ne bo dobro končalo?

V tistem trenutku, ko sem padla in obležala na tleh, sem se zavedala le bolečine v kolenu, spomnim se zdrsa in poka. Vendar ob pogledu na koleno niti ni izgledalo, da bi lahko bilo karkoli hujšega, tudi bolečine niso bile takoj tako hude, predvsem zaradi velike mere adrenalina. Mislila sem, da sem si le nekaj malega nategnila, na kaj hujšega pa nisem niti pomislila. Hkrati pa sem, najbrž tudi podzavestno, že takoj upala samo na kakšno malenkost. Na žalost ni bilo tako. Kmalu po tekmi, že na urgenci, sem izvedela, da sem si zagotovo poškodovala sprednjo križno ter stransko vez. Nekaj dni kasneje, po magnetni resonanci, se je vse skupaj samo še poslabšalo, saj so izvidi pokazali še poškodbo zadnje križne vezi ter meniskusa.

Ko si izvedela, da boš morala pod nož, da bo zdravljenje dolgotrajno, kaj ti je šlo takrat po glavi? Najbolj črne napovedi so kazale celo na to, da to pomeni konec tvoje odbojkarske kariere.

Slišati, da je sezone zate konec ter da se prej kot v enem letu ne boš mogel vrniti, ni prijetno. Ko se zaveš, da boš za nekaj časa odrezan od tistega kar najraje in z veseljem počneš, se ti svet obrne na glavo. Same operacije sem se nekoliko bala, vendar sem vedela, da je to najboljša rešitev, da brez tega ne gre in da bo po tem vse spet tako kot je treba. Marsikdo je trdil, da je moje odbojkarske poti konec. Najhuje je bilo, ker se je to govorilo še preden sem sploh imela točne izvide. S tem se takrat nisem preveč obremenjevala, saj sem sama pri sebi že od začetka vedela, da je vse mogoče in česa si želim – da se vrnem nazaj na igrišče. Seveda pa se moram še enkrat zahvaliti vsem tistim, ki so mi v teh trenutkih po poškodbi pisali, me poklicali, mi želeli vse dobro ter verjeli vame in v moj povratek nazaj.

Kako si doživljala to poškodbo?

Če sedaj pogledam nazaj, na poškodbo gledam kot na pomembno življenjsko preizkušnjo in hkrati manjšo prelomnico v mojem življenju. Mislim, da je bila ta poškodba zame preizkus z dvema možnima scenarijema – ali se vdam žalosti, jamranju, trpljenju in obupam nad svojo športno potjo ali pa se odločim za drugo opcijo, da z dvignjeno glavo, optimizmom, srčno željo ter garanjem pridem nazaj v dobro formo, da stoodstotno pozdravim koleno in se vrnem v odbojkarski svet. Res sem verjela in vedela, da je upanje in možnost, da se moje koleno spet dovolj dobro pozdravi, imela sem dovolj optimizma in zagona za okrevanje. Dejstvo pa je, da mi brez takšne podpore družine – sestre, mami in atija – ter vseh prijateljev to zagotovo ne bi uspelo. Hvaležna sem jim za vsako minuto podpore in pomoči v trenutkih, ki so bili najtežji in jim bom ostala do konca življenja.

Kako je potekala tvoja rehabilitacija? Kaj te še čaka?

Rehabilitacije še vedno nisem zaključila, saj je to v mojem primeru res malce daljši proces. Po uspešni operaciji, torej rekonstrukciji sprednje in stranske križne vezi ter šivu lateralnega meniskusa, sem v UKC Ljubljana vsak dan opravljala fizioterapije ter z vajami nadaljevala tudi doma. Bergle in opornica so za nekaj časa postale moje najboljše prijateljice. Oboje sem opustila šele po dobrih treh mesecih po operaciji, saj prva dva meseca noge sploh nisem smela obremeniti. Konec januarja sem odšla na dvotedensko zdraviliško zdravljenje v Terme Čatež ter po prihodu domov nadaljevala s fizioterapijami v UKC-ju. Trenutno, šest mesecev in pol po operaciji, še vedno s pomočjo fizioterapevta opravljam terapije doma in v fitnesu pod nadzorom Grega Sobočana krepim mišice po prilagojenem programu ter se počasi vračam v poznan ritem treniranja. Rehabilitacija poteka super ter po pričakovanjih in napovedih, koleno se na vse skupaj odlično odziva, tudi občutki so pravi. Čaka me kar naporno poletje v fitnesu, kjer bo cilj okrepiti mišice in opraviti program za vrnitev nazaj na igrišče. V avgustu moram opraviti še izokinetične meritve ter dobiti zeleno luč kirurga, da sem pripravljena na novo sezono in nove podvige.

V procesu zdravljenja ti je zagotovo ostalo več časa za druge dejavnosti. Kaj si počela v tem času?

Prvih nekaj tednov sem največ spala. Študij sem bila primorana postaviti na stranski tir, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala, saj me bo vse počakalo. Koleno in zdravje sem resnično postavila na prvo mesto in vse misli usmerila v zdravljenje. Poleg tega pa sem vesela, da sem večino časa preživela z družino, s katero smo nadoknadili čas in dneve za nazaj, ko sem bila večino časa v Ljubljani. Moja poškodba nas je še bolj povezala. Ves čas so mi stali ob strani, me podpirali in bodrili. Bili so najmočnejši steber, na katerega sem se lahko opirala in brez njih mi zagotovo ne bi uspelo. Tega, da sem več doma, pa so bile vesele tudi moje domače živali, saj sem jim spet lahko namenila nekaj več pozornosti in časa.

Verjetno si imela v tem obdobju tudi veliko časa za razmislek. O čem si razmišljala?

Časa za razmišljanje je bilo skoraj preveč. Moja glava je bila pravi vrtiljak čustev in različnih misli. Razmišljala sem o tem, kako in zakaj je do poškodbe prišlo, kaj bo sledilo, kako bo vse skupaj potekalo. Največkrat se  je v moji glavi pojavilo vprašanje: »Pa zakaj ravno meni?«. Na to vprašanje še sedaj nimam odgovora. Po vsem tem, kar sem prestala zadnje pol leta, pa sem prepričana, da se vse zgodi z razlogom, tudi moja poškodba ima razlog. Deloma sem ta razlog že odkrila, mislim pa, da se bo kakšen delček tega še našel skozi čas. Prav tako pa sem skozi zdravljenje spoznala, kaj je najpomembnejše v življenju. Vsi se prevečkrat obremenjujemo za malenkosti in pozabimo na tiste res pomembne stvari v življenju. Pomembno je ceniti vsak trenutek, ko lahko brez problemov hodiš okrog ter si neodvisen od pomoči drugih. Na koncu dneva je najbolj važno to, da si obdan z ljudmi, ki jih imaš najraje, si zdrav ter zadovoljen sam s seboj.

Ti je kdaj na misel prišlo tudi to, da bi končala svojo kariero?

Ne. O koncu kariere, ki se je zame šele dobro začela, nisem razmišljala. Optimizem, dobra volja, upanje in pogum so tisto, kar me je kljub tako težki poškodbi držalo pri tem, da se vrnem nazaj na parket in ponovno zaigram.

Ne glede na to, da si bila precej časa odsotna s treningov in tekem, si vseskozi dobivala podporo soigralk in trenerjev. Ti je to veliko pomenilo?

Seveda. Glede na to, da se mi je to zgodilo že na začetku sezone, bi hitro in enostavno lahko pozabili name. Res pa je, da jim tega nisem dovolila, haha. Takoj, ko sem le lahko po operaciji z berglami malce več hodila naokrog, sem šla na prvo tekmo spodbujat svojo ekipo, se jim pridružila in jih spremljala na kakšnem treningu. Skozi celotno rehabilitacijo so vedeli, kaj se z mano dogaja, kako napredujem. Prav od vseh sem dobila čudovito podporo, ki si je lahko želi vsak poškodovan športnik. Veliko mi je pomenilo ter mi dalo še večjo motivacijo, ko sem od igralk in trenerjev slišala, da se zanimajo o mojem napredku in računajo name v naslednji sezoni. Mislim pa, da so vsi lahko videli njihovo lepo gesto na finalu pokala v Kanalu, ki mi bo za vedno ostala v spominu – skupaj s puncami in trenerji, takrat še z berglami in opornico, sem lahko stopila na najvišjo stopničko in se skupaj z njimi veselila zlate medalje. Poleg punc ter trenerjev pa sem podporo in skrb začutila tudi s strani celotnega kluba ter ljudi, ki delujejo z njim. To je samo potrdilo, da sem pred tremi leti stopila v pravo odbojkarsko družino – Calcit Family.

Navijači, ki te podrobneje spremljajo, so prek družbenih omrežij zagotovo opazili, koliko truda si vložila v okrevanje. Vse si nas opomnila na to, kako zelo pomembni so majhni koraki na poti do cilja, kako važno je vztrajati. Česa si se naučila v tem obdobju? Kaj ti je dalo to prosto leto?

To leto mi je resnično dalo ogromno. Poleg tega, da sem se dodobra odpočila in se naspala, sem se naučila marsikaj o življenju. Kar se mi zdi še vedno najbolj pomembno, je to, da nikoli ne smeš obupati nad tistim, česar si resnično želiš. V takšnih in podobnih trenutkih moraš ostati močan, pogumen in ohranjati upanje, da se bo vse dobro izteklo. Meni je sestra vseskozi govorila, da »dokler ni dobro, še ni konec«. Vse v našem telesu je povezano, najpomembneje pa je, kako glavo pripraviti na vse, kar sledi v takšnih trenutkih. Spoznaš tudi, da je vsak človek drugačen, vsaka poškodba je zgodba zase in ni vredno, da svojo poškodbo primerjaš s poškodbo nekoga drugega. Pomembni so res majhni koraki, ki te počasi, vztrajno, korak za korakom, brez nepotrebnega hitenja lahko uspešno pripeljejo do želenega cilja. Še bolje pa sem spoznala tudi samo sebe in lahko rečem, da sem ponosna nase in na to, kako sem odreagirala ob vseh težkih trenutkih tekom zdravljenja in rehabilitacije. Težko je, ko bi si želel delati že veliko več kot pa dejansko lahko. Upoštevati je vredno tudi vse omejitve s strani kirurga, saj se na koncu vsa ta potrpežljivost in vztrajnost resnično pozna pri samem zdravljenju.

Kdaj ti je bilo najtežje?

Prvi težek trenutek je bil zagotovo sprijazniti se s težo poškodbe ter dejstvom, da sem za eno leto zagotovo odrezana od odbojke. Sproti sem se morala privajati na določene stvari, najprej na longeto, bergle, kasneje še na opornico, na samo hojo, ki je bila bolj podobna skakanju po desni nogi, premagovanje najbolj tečnih štirih stopnic v hiši itd. Prvih dvajset dni je bilo najbolj mučnih, saj sem lahko samo čakala na datum in klic na operacijo. Ravno takrat je bilo najtežje, ko nisem vedela, kam vse to sploh pelje. Težko je, ko si za vse stvari odvisen od drugih, še najosnovnejših stvari ne moreš sam. Niti kozarca vode si ne moreš prinesti do mize, ker se moraš opirati na bergle. Takrat spoznaš, kako lepo je, da lahko hodiš, si samostojen, neodvisen od drugih. Po operaciji je bilo včasih tudi težko, saj bi si želela delati že veliko več, kot sem smela. Vse mi je šlo prepočasi. Vedela pa sem, da imam čas ter da rabim le potrpljenje,  da grem korak za korakom in ne prehitevam stvari. Poleg vsega pa je bilo mučno gledati tekme, ko bi v določenih trenutkih najraje preskočila ograjo in priskočila na pomoč soigralkam. Nikomur ne privoščim, da gre skozi kaj podobnega. Je pa definitivno težko razumeti celotno pot, težke trenutke, male uspehe, vzpone in padce, če te poti ne prehodiš.

Ekipi si se v spomladanskem delu že priključila tudi v fitnesu. Kdaj boš začela trenirati z žogo? Kdaj boš povsem nared?

Ekipi sem se že pridružila v fitnesu, vendar zaenkrat izvajam še vse vaje po prilagojenem programu. S treningi z žogo bom počakala do začetka sezone, ki prihaja. Avgusta bom normalno pričela s fizičnimi pripravami, delno pa bom začela tudi že v dvorani. Z Gregom sem se že pogovorila o mojem planu za naslednjih nekaj mesecev, kdaj in na kakšen način se jim pridružim. Konec avgusta pa bo bolj jasno ali sem že pripravljena na tekmovalno sezono ali ne.

Kakšni so tvoji osebni cilji za sezono, ki prihaja?

Najbolj si želim, da svoje koleno dobro pripraivm ter uspešno zaključim zdravljenje, da dobim zeleno luč za treniranje oziroma igranje odbojke, da spet stopim na parket, zaigram pred domačimi navijači ter nadaljujem z napredovanjem v svoji igri tam, kjer sem bila primorana ostati 3. oktobra 2018.

Mnogi se po takšni izkušnji vrnejo psihično in fizično močnejši kot do tedaj. Se je po tej težki poškodbi v tvoji glavi naselilo kaj strahu? Kakšna bo Katja po poškodbi?

Kar je bilo strahu v moji glavi na začetku zdravljenja, je do sedaj že izginilo. Najhuje je mimo, čakajo me samo še najboljše stvari, ki sem se jih veselila celotno rehabilitacijo. Zaupam kolenu, vem, da so se vezi pozdravile in zacelile kot je treba. Poslušam svoje telo in poznam občutke, ki so zaenkrat še vedno precej dobri. Upam, da tako tudi ostane. Poškodba in celotno zdravljenje me je naredilo samo še močnejšo, bolj optimistično, bolj pogumno. Še vedno pa sem ostala navihana, dobrovoljna in nasmejana Katja, ki je bogatejša za novo življenjsko (pre)izkušnjo in hodi naokoli z dvema novima vezema v levem kolenu.