“Mislim, da se mora človek vseskozi izobraževati, se izpopolnjevati, poslušati starejše in izkušenejše trenerje, ki delujejo v močnejših ligah. Trenerji smo dostikrat zaprti v svojem razmišljanju in dobro je kdaj iti iz svojih okvirjev,« razmišlja Gašper Ribič, najuspešnejši kamniški trener, ki je zadnje leto intenzivno izpopolnjeval svoje trenersko znanje.

Po sezoni 2017/18 ste se s trenerskega mesta umaknili. Takrat ste rekli, da potrebujete odmor od odbojke. Niste zdržali dolgo brez. Kaj vam daje odbojka, da ste se tako hitro vrnili, pa da vanjo vlagate toliko časa in energije? Daje mi nekakšno zadovoljstvo, veselje. Ta enoletna pavza je bila zame dobrodošla, čeprav mi je odbojka manjkala. Odbojka me spremlja velik del mojega življenja, najprej kot igralca, nato kot pomočnika, kasneje tudi kot glavnega trenerja. Po drugi strani pa se mi zdi škoda, da bi znanje in izkušnje, ki sem jih pridobil kot trener, hranil pri sebi, zato sem si rekel, da bom poskušal to prenašati naprej na igralce. Letos se je pokazala možnost, da prevzamem mlajše kategorije – kadete, mladince in drugo člansko ekipo – in mislim, da jim lahko veliko dam. Veselim se te sezone. Prvi vtisi so zelo pozitivni in če bomo s tako vnemo delali tudi naprej, verjamem, da bodo ti fantje pokazali lepo odbojko.

V resnici se iz odbojke niste povsem umaknili. V OK Kamnik ste delovali kot koordinator med mlajšimi selekcijami. Da bomo lažje razumeli vašo vlogo, kaj ste pravzaprav počeli? Z Gregorjem (op. a. Gregor Hribar, predsednik OK Kamnik) sva se dogovorila, da se ne bi povsem umaknil iz dogajanja kluba in tudi moja želja je bila, da ta pavza ne bi bila dokončna. Dogovorila sva se, da bom spremljal dogajanje pri mlajših selekcijah po ženski in moški liniji. V praksi je to izgledalo tako, da sem obiskoval treninge, si jih sploh v začetni fazi ogledoval, izmenjaval informacije s trenerji, z njimi delil svoje razmišljanje in svoje poglede na odbojko. Včasih sem pripravil tudi kakšen trening, tako da so videli, kako jaz razmišljam o določenih zadevah, kako vidim neke stvari. Torej, v glavnem je bil poudarek na komunikaciji s trenerji.

Zakaj ste se tega lotili? V nekaj letih želimo vzpostaviti sistem učenja tehničnih elementov po posameznih kategorijah. Želimo določiti, kaj bi morala določena igralka ali igralec znati, ko pride do prve članske ekipe, ustvariti nekakšno, ne bom rekel ravno belo knjigo, ampak knjižico, ki bo trenerjem, tudi tistim, ki bodo še v prihodnje prišli v naš klub, dala vedeti, kaj želimo, da otroci do določene starosti obvladajo, kako jih bomo tega naučili in tako naprej. Torej, ko bo otroke v višji selekciji sprejel nov trener, bo točno vedel, od kje mora nadaljevati z delom. To je želja našega kluba, ne samo moja, ampak velikega števila ljudi v klubu. O tem se veliko pogovarjamo in upam, da nam bo uspelo to tudi doseči.

Pa tudi sicer ste ta premor izkoristili za kar nekaj odbojkarskega izobraževanja. So tovrstne aktivnosti po vašem mnenju potrebne? Se zakonitosti vadbe, teorije treniranja, usmeritve sodobne odbojke hitro spreminjajo? Niti ne da se tako hitro spreminjajo. Mislim, da se mora človek vseskozi izobraževati, se izpopolnjevati, poslušati starejše in izkušenejše trenerje, ki delujejo v močnejših ligah. Tam se ogromno stvari dogaja, znotraj sezone zagotovo tudi kakšne spremembe, in je dobro videti od blizu, kako oni razmišljajo, kako oni delajo. Dobiš nove ideje, kakšen nov pogled na odbojko. Trenerji smo dostikrat zaprti v svojem razmišljanju in dobro je kdaj iti iz svojih okvirjev. V tem letu sem šel nekajkrat v Italijo, bil sem na seminarjih na Slovaškem, kjer so predavali argentinski, italijanski trenerji. Tudi v Sloveniji smo imeli izobraževanja. Poslušal sem nekaj predavanj, nekaj je bilo praktičnega dela v dvorani. V Italiji pa sem prisostvoval na treningih. Gledal sem Velasca (op. a. Julio Velasco, argentinski trener), ki je bil svoj čas eden najuspešnejših trenerjev v Italiji, kako on pripravi trening, kako ga izpelje, kako deluje. Določene stvari lahko sigurno iz tega odneseš. Velikokrat rečem, da nekaj o odbojki že vem, ampak še vedno premalo. To počnem predvsem zato, da sam napredujem kot trener, po drugi strani pa vedno razmišljam, kako dati čim več tudi igralcem. Tudi za v prihodnje še imam nekaj ciljev, v katero dvorano bi želel iti pogledat in mogoče preživeti tam nekoliko več časa in se pogovarjati s trenerji. Hvala bogu imam ljudi, ki mi pri tem lahko pomagajo.

Govora o razvoju mladih športnikov je veliko. Koliko je po vašem mnenju potrebna tudi vzgoja trenerjev? Se temu pri nas posveča dovolj pozornosti? Pri nas imamo izobraževanja za potrjevanje licenc, ampak po moje bi se dalo na tem še kaj narediti. Tisto traja nekaj dni. Meni se zdi bolj smiselno to, da ti preživiš čas v dvorani. Tam se bolj vidi, kako stvari delujejo. Nekaj je tehnika, veliko je pa tudi vodenje. Zelo dobrodošlo je iti v dvorano v vlogi pomočnika trenerja ali pa volonterja pri kakšni reprezentanci. Tudi v tej smeri bi morali razmišljati. Več bi se morali izobraževati tudi v okviru klubov, pa ne samo z odbojkarske plati, ampak bolj razširjeno. Na primer, da bi v svoj krog povabili strokovnjaka za telesno pripravo. Upam, da bomo v prihodnje v klubu uspeli izpeljati tudi to. Da vzpostavimo tudi sistem fizične priprave, da se naučimo, kaj in kako vaditi do določene starosti, kdaj delati z lastno težo, kdaj začeti vpeljevati uteži, na katere mišice dati poudarek. Povabiti kdaj kakšne psihologe. Trenerji, sploh v nižjih selekcijah, navadno nimamo te stranske podpore. Kot trener moraš igralca izobraževati tako na odbojkarskem kot psihološkem področju, pa o prehrani, fizični pripravljenosti. Zato da bodo kasneje v svojih karierah obogateni s temi informacijami, da jim bo lažje, predvsem, da bodo zdravi, da si bodo znali pomagati, da bodo imeli dolge kariere in da bodo športno pot zaključili nepoškodovani. V nekaterih klubih imajo te zadeve urejene, v veliko klubih pa ne.

Vaša trenerska kariera ni tako zelo dolga, pa vendarle imate za seboj lep seznam uspehov. Bi lahko izpostavili vaš najljubši trenutek, ki ste ga doživeli v vlogi trenerja? Res je kratka in moram reči, da sem hvaležen, da sem uspel doseči takšne lepe rezultate. Če grem najprej k ženski ekipi, je bil prvi tak trenutek osvojitev pokala. Takrat v Hočah, še čisto svež, nepopisan list, smo ustvarili lepo presenečenje in ugnali ekipo Maribora, ki je veljala za velike favorite. Če nadaljujem pri ženskah, je bila posebna zgodba osvojitev prvenstva. Potem sem nadaljeval pri fantih in osvojitev pokala v Kranju je bilo res lepo doživetje. Fantje so res naredili lepo zgodbo. Recimo da so ti trije trenutki s tekmovalnega vidika res najlepši.

V teh dneh se ponovno vračate na klop, tokrat kamniške drugoligaške ekipe. Ekipa je doživela veliko sprememb, lahko bi rekli, da začenjate s pisanjem novega poglavja mladinskega pogona v Kamniku. Kakšni so vaši cilji in želje? Predvsem, kot sva že rekla, bo poudarek na učenju. V prvi vrsti na tehničnem področju, kar pomeni, da se bomo ukvarjali s povsem osnovnimi elementi. Tam moramo postaviti boljše temelje in na tem bo poudarek čez celo sezono. V drugi ligi vemo, da bomo igrali proti starejšim, močnejšim, izkušenejšim nasprotnikom, zato bo tam bistveno nabiranje izkušenj. V mladinsko in kadetsko prvenstvo pa bomo šli z višjimi cilji. Skušali bomo priti čim višje. Je pa jasno, da za določene stvari potrebujemo čas, kako hitro bomo napredovali, pa težko rečem. Glede na videno v zadnjih štirinajstih dneh in če bomo s takšno vnemo nadaljevali, lahko napravimo tudi kakšno presenečenje.

Kako kot trener in vodja mladinskega programa gledate na kamniško odbojko danes in kaj menite, da jo čaka v prihodnje? Mislim, da imamo, gledano v slovenskem prostoru, urejen klub. Če primerjam s časi, ko sem bil še igralec, moram reči, da je v določenih stvareh klub naredil ogromen korak naprej. Če pa želimo v Kamniku priti bližje evropskemu vrhu, potem vsi vemo, da je nujna dvorana. Brez dvorane se je zelo težko česarkoli lotiti. Z dvorano bi morali dvigniti raven profesionalnosti. To pomeni, da bi morali vsi igralci ali igralke trenirati dvakrat dnevno in se posvetiti samo odbojki. Seveda to za seboj potegne tudi finance. Verjamem pa, da ima Kamnik s svojo odbojkarsko tradicijo tolikšno podporo, da nam bo uspelo sestaviti ali žensko ali moško ekipo, ki bi lahko igrala v ligi prvakov.

Kaj je v vašo značajsko malho doprinesla odbojka? Z igralskega vidika to, da če delaš, če vztrajaš, se ti delo povrne. Dostikrat je tako, da kolikor vložiš, toliko dobiš ven. Sigurno je odbojka utrdila moj karakter. Dala mi je disciplino. Veliko novih poznanstev, prijateljev, veliko dobrih občutkov. Ne bom rekel, da je bilo vse samo dobro, a to je tisto, kar ti na koncu ostane. S trenerske plati pa to, na kakšen način določene stvari izpeljati. Večna dilema ali biti strog trener ali trener, ki poskuša najti ravnovesje. Seveda je to odvisno tudi od karakterja, ampak mislim, da imam na tem področju še ogromno rezerv, tu poskušam narediti še en preskok in najti pravo mero. Veliko preizkušenj, čez katere je treba iti, veliko razmišljanj. Sigurno bi bil drugačen človek, če ne bi bil v športu. Bilo je dosti odrekanj, za nekatere stvari sem bil prikrajšan, ampak na koncu koncev mi je odbojka pomagala postati takšen človek kot sem.

Verjetno to ali pa vsaj del tega skušate prenesti tudi na vaše mlade varovance. Kaj od njih zahtevate? Meni je pomembno, da ko prideš na trening, si na treningu in ta trening oddelaš maksimalno. Od prvega do zadnjega dotika. Ne samo, da si prisoten fizično, ampak tudi mentalno. Da razmišljaš o tem, kako izvedeš posamezen gib. Da ni izgubljene žoge, ampak da je treba iti na vsako žogo. To jim skušam vcepiti v glavo in verjamem, da če bodo to osvojili na treningih, bodo tudi kdaj na kakšni tekmi dvignili kakšno žogo, ko bo to najbolj pomembno. Sicer pa osebno ne maram nekakšnih zvezdic. Smo v ekipnem športu in vsak mora dati največ, kar lahko, za skupno dobro. Igralec se mora vedno vprašati, kaj lahko da ekipi, da bomo boljši. Ne iskati slabih stvari zunaj sebe oziroma zunaj iskati razloge za svoje neuspehe. Najprej je treba analizirati sebe, kje si bil dober, kje si bil slab. Ne maram kazanja s prsti na druge, tudi ne iskanja razlogov za poraz v trenerjih. Te stvari bom poskušal prenesti na fante. Da je vsak člen pomemben, da lahko le vsi skupaj dosežemo rezultate. Je pa to težko doseči, fantje so še mladi. Upam, da bodo razumeli, kaj jim želim dopovedati.

Pa vaše osebne želje? Se v prihodnje vidite pri delu z mladimi ali se želite vrniti med člane? Sigurno se želim kdaj vrniti v prvo člansko ekipo, tega ne skrivam. Vsaka stvar pa je za nekaj dobra. Mogoče je dobro, da bom imel priložnost tem mladim fantom nekaj dati in če bo kdo od njih kdaj v prvi ekipi, bo zadovoljstvo toliko večje. Da bomo v ekipi imeli mlade Kamničane. Ja, želim se vrniti med člane, pa niti ne nujno, da tukaj, ampak bi se mogoče kdaj poskusil tudi kje čez mejo, če bi imel to priložnost.

Ženska ali moška odbojka? Trenutno bi skoraj rekel moška odbojka, ampak tudi ženske ne izključujem, če bi tako naneslo.